Bizarni fokstrot

dr. Bogomir Kovač

18. 6. 2021  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Sedeminštirideseto srečanje G-7 junija 2021 v keltskem Cornwallu, na skrajnem jugozahodu Anglije, je postalo neobičajno pomembno. Spada v trikotnik treh letošnjih vrhunskih srečanj, skupaj z oktobrskim G-20 v Rimu in COP-26, globalnim vrhom o podnebnih spremembah v Glasgowu. Vsa tri srečanja imajo skupno sporočilo, ZDA se z Bidnom vračajo na svetovno prizorišče. Utrjujejo svoj položaj nasproti Kitajski in Rusiji, vse je podrejeno notranjim spremembam v ZDA. V letoviškem Carbis Bayu je bila v ospredju pandemijska kriza, ekonomski zastavek globalnega obdavčenja dobičkov in podnebne spremembe. Vse troje preveva varnostna grožnja, vojaški primat ZDA je edino, kar še šteje, zato je Biden združil G-7 z vrhom oživljanja Nata. V ozadju je seveda politični spopad za imperialni primat zahodnega sveta nad vzhodnim, domala že izgubljena politično-ekonomska bitka 21. stoletja.

Navidezno rutinska srečanja v teh kompleksnih kriznih razmerah vedno dobijo pridih usodnosti, tokrat še posebej. Biden je prvič zunaj ZDA, na novo so tu ugledni Draghi in japonski premier Suga, poslavlja se Merklova, za katero je sedemnajst takšnih srečanj, nekje v varni sredini sedmih sta Macron in Trudeau, frankofonski par v anglosaški kakofoniji. Po letu 1975 razviti svet G-7 še ni bil pred težjimi preizkušnjami, krize so bolj povezane z naravnimi kot politično-ekonomskimi katastrofami. Grožnje civilizacijskega obstoja narekuje planet in ne vojne, ekonomska soodvisnost ne dopušča političnega sektaštva. Zato sveta ni mogoče reševati po starem britanskem klubskem načelu.

Politično se G-7 želi vrniti k izhodiščem, vrednotam zahodne demokracije, pravni in socialni državi, globalno regulirani tržni ekonomiki in človekovim pravicam. Biden želi v nasprotju s Trumpom prenoviti ZDA od zunaj navznoter. ZDA bi rad postavil na prvo mesto tako, da se vrne h koreninam svoje dosedanje prevlade, političnim zavezništvom z EU in Japonsko, tudi z Veliko Britanijo s 54 članicami Britanske skupnosti narodov. Za enotnost držav je najboljši skupni sovražnik. Rusija pomeni politično-vojaško grožnjo, Kitajska tehnološko in ekonomsko. Zato G-7 ponuja nove rešitve. Če je za svet pomembno cepivo, G-7 obljublja dobavo in proizvodnjo v tretji svet, kar Kitajska in Rusija sicer že počneta. Na ekonomskem področju ponuja pravičnejši globalni davčni sistem in več finančne pomoči. Na okoljskem področju močneje zavezuje k transformaciji v brezogljično družbo. G-7 stavi na politično konvergenco, ekonomsko divergenco obstoječe neenakosti pa spregleda. Žal sedemodstotna svetovna precepljenost za covid-19 ni obetavna, podnebne spremembe so tudi bolj torišče geostrateških interesov, malo je volje za pravo spremembo razvojne paradigme. Kapital še vedno kroji prihodnost sveta, zahodni svet je mojster njegove mimikrije.

Morda še največ o načinu nove obrambe razvitega sveta in primata ZDA govori napoved prve globalne davčne reforme. Tudi tukaj je izhodiščna zgodba ameriška. Bidnova nova ekonomika je antitrumpovska, želi povečati vzvode socialne države in obdavčiti korporacije ter najbogatejše. Trump je leta 2017 znižal davek na dobiček podjetij, Biden ga spet zvišuje. ZDA med državami G-7 poberejo odstotek BDP, Nemčija 2, Japonska 4,2. Trumpovo znižanje davčne stopnje s 35 na 21 odstotkov ni prineslo želenih sprememb. Za republikance nižji davki v ZDA privabljajo tuj kapital in povečujejo rast, za demokrate ogrožajo financiranje socialne države in poglabljajo neenakost. Dejansko znižanje davkov ne vpliva na investicije, še manj na rast in zaposlenost, običajno se povečujejo dobički, premoženje in dohodki bogatih. Poslovno okolje že leta krojijo davčne oaze, davčna optimalizacija pomeni predvsem izogibanje plačila davkov. Zato so ZDA glede obdavčenja dobičkov korporacij na repu G-7.

Davki so od nekdaj domena držav, temelj njihove ekonomske suverenosti, zato so fiskalni sistemi nacionalni, težko jih je internacionalizirati. To velja za ZDA in tudi za EU. Med države z najvišjimi obdavčitvami sodijo Združeni arabski emirati (UAE), pa Brazilija in Venezuela, tudi Francija in Japonska. Med tistimi z ničelnimi stopnjami srečamo Bahame, Kajmanske otoke, Jersey, vmes so tisti, ki stavijo na davčno konkurenco z bistveno nižjimi davki, Madžarska in Črna gora (9 odstotkov), pa Irska in Ciper (12,5). Evropsko povprečje je 19,5, ameriško 27,1, svetovno 21,5. Obdobje proračunskih primanjkljajev in brezmejnega zadolževanja se končuje, višje obrestne mere so pred durmi, inflacija verjetno tudi. Zato je mednarodni politični dogovor o davčnem usklajevanju pomemben dosežek. Potrebujemo namreč globalne davke na finančne transakcije in digitalne storitve, višjo skupno obdavčitev dobičkov, pa večje fiskalno usklajevanje povsod drugod. Minimalna efektivna davčna stopnja pri 15 odstotkih je del rešitve, odprava davčnih oaz in nelojalne davčne konkurence drugi, tretji zajema družbeno odgovorno poslovanje in ravnanje podjetij, pa tudi držav. Vodstva podjetij so mirno sprejela napoved višjih davkov, vidijo jo kot del novih vrednot poslovanja, drugačne oblike konkurenčnosti. Plačevanje davkov je lahko tudi konkurenčna vrednota, ne zgolj strošek.

Razprava o globalnih davkih sega v dvajseta leta 20. stoletja, bili so podobni krizni časi in problemi. Na kratki rok bogate države ne bodo pridobile, davki se plačujejo tam, kjer nastajajo poslovne transakcije, prihodki in ne zgolj papirnati dobički. Tudi G-7 ni rešitev, G-20 je bližje temu, potrebujemo globalni dogovor vseh držav. Nomotehnično so reči še odprte na dveh davčnih stebrih, tudi spori med ZDA in EU še tečejo, Irska brani interese malih davčno ugodnih držav. Za tango sta potrebna dva, svet potrebuje dandanes veliko subtilnosti in pravega ritma za globalni ples nove mednarodne ureditve. Za zdaj vse skupaj še vedno spominja na bolj bizarni fokstrot.