Bolni narodi potrebujejo zdravljenje

Heni Erceg

18. 6. 2021  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Resnično, čemu evforija po izreku sodbe vojnemu zločincu Ratku Mladiću? In kakšen smisel naj bi sploh imeli pravičnost in obsodba na dosmrtno zaporno kazen polno desetletje po prijetju človeka, za katerega zločine se je vedelo že v času, ko jih je zagrešil? Recimo za poboj 8000 Bošnjakov v Srebrenici, nalogo, ki jo je opravil za pripadnike srbske politične in intelektualne elite, varno skrite v pisarnah v Beogradu. Vsakemu, ki je imel v tistih vojnih letih priložnost srečati Mladića, je bilo takoj jasno kot beli dan, da je to častnik, neomajno prepričan o pravilnosti usodne teze, da bi morali vsi Srbi živeti v isti državi, da bi bilo torej treba razpadlo Jugoslavijo preobraziti v veliko Srbijo, Hrvate in Bošnjake pa preseliti, deportirati, pobiti.

Kako uspešno je bilo v resnici sodišče v Haagu, za katero je obsodba Radovana Mladića sklepno dejanje kaznovanja izključno terenskih eksekutorjev iz vojskujočih se balkanskih plemen, kako uspešno je bilo sodišče, ki skupaj z mednarodno skupnostjo to obsodbo razglaša za neverjeten uspeh, čeprav je sojenje trajalo kar deset let, čeprav je na njem pričalo 600 prič in je bilo predloženega na tone tako imenovanega dokaznega gradiva?

Posnetki Mladićevega ukaza o »uboju« Sarajeva, njegovega zloslutnega bivanja v Srebrenici in še prej na Hrvaškem – krvava sled, ki jo je puščal za sabo – so bili dostopni že pred 25 leti. Ista mednarodna skupnost, ki danes obsodbo razglaša za zgodovinsko, je s političnimi sporazumi omogočila nastanek Republike srbske na območju BiH, ki ga je Mladić uspešno etnično očistil. Že pred genocidom v Srebrenici so njegove horde ob pomoči Jugoslovanske armade in logistike iz Beograda pobile več kot 3000 Bošnjakov v vzhodni BiH, prav tam, kjer je bila s sporazumom, diplomatskim spačkom, ustanovljena Republika srbska. Tam so obsodbo zločinca sprejeli z velikim ogorčenjem, vodja te fašistične tvorbe Milorad Dodik je dejal, da je bila Srbom s tem storjena še ena krivica in da bo zanj Mladić vedno častnik in nikoli zločinec.

Kaj naj bi torej ta neznosno zapoznela obsodba spremenila v državicah, ostudno zastrupljenih z nacionalizmom, razen če ne mislimo, da naj bi bila v domnevno zadoščenje preživelim žrtvam? Ki tako ali tako ne bodo deležne nikakršne gmotne odškodnine zaradi izgube očetov, mož, sinov, hčera … brez milosti pobitih v Srebrenici, Prijedoru, Foči … in še prej na Hrvaškem, kjer je Mladić začel svoje pedantno delo na terenu, skrbno pripravljeno v pisarnah srbskega političnega vrha in sobanah beograjskih akademikov.

Eno samo srečanje z njim je bilo dovolj. Priložnost za to sem, žal, dobila v dneh, ko je prispel v Knin, da bi pomagal »ogroženim« Srbom; takrat mi je pojasnil, da se zgolj borijo proti ustašem, že kmalu pa je ob pomoči upornih Srbov in enot JLA obstreljeval Zadar, Šibenik, Drniš … in deportiral, zapiral in pobijal tamkajšnje Hrvate ter uspešno zavzel velik del države. Ni bil edini, vsekakor pa je bil najhujši fašistični gad na tem območju, tisti, ki je srebreniškim fantičem z eno roko ponujal slaščice, z drugo pa že dajal znak, naj jih odpeljejo v avtobuse in z njimi v smrt.

Zato je groteskno, da je pritožbenemu sodišču med sklepnim dejanjem večletne predstave haaškega sodišča predsedovala prav sodnica, ki je nasprotovala vsem točkam obtožnice, tudi obtožbi o genocidu, trdeč, da bi civilisti Srebrenico »lahko zapustili«, vendar tega pač niso hoteli; zato bi bilo tej ženski treba nameniti posebno zgodbo. Cinična pa je predvsem tolikšna zamuda pri izreku sodbe, ki zaradi tega nikakor ni mogla vplivati na kakršnokoli mednacionalno spravo, nasprotno, odlaganje izreka te in številnih drugih kazni za zločince na teh območjih je skupaj s skrbnim uravnoteževanjem zločinov zgolj utrdilo prepričanje političnih voditeljev, ki še danes propagirajo in prakticirajo nacionalistične vzorce iz devetdesetih let, v skladu s katerimi je bil izoblikovan Ratko Mladić, da bi teorijo preobrazil v prakso. Zato je srbski predsednik Vučić pretreseno dejal, da je to težaven dan za Srbijo, kot je bila pred časom obsodba vojnega zločinca Mirka Norca težaven dan za Hrvaško in je takrat po splitski Rivi množično donela »domoljubna« mantra: »Vsi smo Mirko Norac!«

Če bi bili za sodišče v Haagu pomembni izključno pravičnost, načela človečnosti in vojne konvencije, Mladić ne bi bil obsojen 26 let po genocidu v Srebrenici, niti mu ne bi sodili selektivno, ne da bi se menili za njegove zločine, storjene na Hrvaškem. Prav tako dvojec Milošević-Tuđman, ki je skupaj oblikoval novo BiH, ne bi na gostilniške prtičke risal, kakšna naj bi bila ta po novem videti (Tuđmanu niso nikoli sodili, s tem je bila Hrvaški in Srbiji pravzaprav odvzeta odgovornost za krvavo razkosavanje Bosne, krivdo pa so v celoti prevalili na terenske izvajalce zločinov). Če bi bili resnično kaznovani tisti, ki so zločine ukazali, bi bili nemara tudi njihovi politični nasledniki previdnejši pri nenehni proizvodnji nevarnih nacionalističnih strasti in zanikanju »naših« zločinov, s tem pa bi se vsaj lahko začelo treznjenje tukajšnjih družb.

Kaj naj potemtakem, če »smo vsi Mirko Norac«, torej večina Hrvatov, ali če »smo vsi Ratko Mladić«, torej večina Srbov, s kolektivno odgovornostjo? Da, bogokletna teza. Pa vendar, bolni narodi potrebujejo zdravljenje. Tako kot je recimo dolgotrajno institucionalno spodbujanje nacije k soočenju z grozotami lastnega nacizma pomagalo Nemcem. Brez dvoma veliko bolj od ad hoc sojenja zločincem v Nürnbergu.