Predsednikova odločitev

Heni Erceg

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Hrvaški premier je skupaj s slovenskim kolegom Janšo sedel v častni loži HNK v Zagrebu, z odra pa je donelo: V boj, v boj, meč iz nožnice, bratje … Temu so sledile še vse druge bedaste militantne koračnice iz opere Zrinski. Bilo je na dan državnosti, ki ga lahko štejemo za še en zgodovinski ponaredek, s katerim so vladajoči hrvaški desničarji ustanovitev države poistovetili z zmago svoje stranke na prvih demokratičnih volitvah, še v Jugoslaviji. Na volitvah, bolj znanih kot slavje pečenih volov. Vsekakor je bil edini, ki ga je predsednik vlade in HDZ lahko povabil na slovesnost, njegov profašistični tovariš, proti kateremu zaradi diktatorskega vedenja in omejevanja svobode medijev protestirajo množice Slovencev. Povabiti ni imel koga drugega iz katere od sosednjih držav; v Bosni tako ali tako priznava samo svojega podrepnika, predsednika tamkajšnje HDZ, s Srbijo sploh nima odnosov, prav tako ne s Črno goro, za Makedonijo misli, da se ga ne tiče, ker to državo na poti v EU zdaj, ko jo je nehala pestiti Grčija, teptajo še Bolgari, ki jo obravnavajo kot svojo kolonijo in od Makedoncev terjajo, da se odrečejo jeziku, identiteti, kulturi …

Kakorkoli že, premier je tako končal v družbi svojega tovariša Slovenca, s katerim zagovarjata iste vrednote avtoritarnih, ksenofobnih režimov, prav v tem času pa je njegova stranka na lokalnih volitvah izgubljala velika mesta: Zagreb, Reko in – brez dvoma najpomembneje – Split, mesto, ki ga je prav vladavina HDZ socialno in kulturno izčrpala in uničila oziroma je kriva za njegovo nazadovanje. Vse, kar je premier spravil skupaj ob porazu v Splitu, pa je bila obsodba davne protijudovske izjave sodelavca novega župana, ki je bila resda ogabna in neoprostljiva, toda ali se predsednik stranke, zaradi katere se je Split nevarno poustašil in ga je spremenila v mesto, kjer ni prijetno živeti, res odzove ravno na kaj takega?

Prav zato sta izid teh volitev in odstranitev šape HDZ z večine mest resnično pomembna, zdaj so oblast prevzeli novi, mladi ljudje iz levo-zelenih koalicij, ki na agendi nimajo militarizma in parolarskega domoljubja. To je kompleks dvojice prvih mož v državi, ki frustracije zaradi medvojnega dezerterstva zdravita z izčrpavajočim, banalnim petelinjenjem, kateri ima daljšega, usta imata polna domovine, čeprav sta jo v medvojnih devetdesetih letih srčno »branila« po sinekurah v tujini, kamor ju je poslal tisti, ki ga še danes obožujeta in oponašata, hrvaški satrap Franjo Tuđman. Zanju je Hrvaška kot dedna posest, zato premier, čisto ob pamet zaradi volilnega poraza v večini mest, diktatorsko besni nad delom medijev, češ da v njih delujejo sami plačanci, pri tem pa uporablja prav Tuđmanovo retoriko o »zelenih, rumenih in rdečih vragih, Sorosevih plačancih«, kot je pred časom histerično »pel hvalo« redkim neodvisnim medijem.

Veliki Vodja je torej še vedno živ v duhu sedanjih državnih voditeljev, zato je drugi petelin, predsednik republike in velik ljubitelj vojske, verjetno v želji po spokoritvi za »greh« nošenja dragih oblek v času, ko so se tu nosile vojaške uniforme, Hrvaško preobrazil nazaj v smrdljivo smetišče, ko se je odločil vrniti odlikovanja vojnemu zločincu Branimirju Glavašu. Ta je odgovoren za hude vojne zločine nad srbskimi civilisti v Osijeku, zaradi svojih dejanj je bil na neskončnih procesih obsojen na deset let zapora, po milosti hrvaških represivnih organov pa mu je uspelo pobegniti v drugo domovino, BiH, tam zgraditi hišo in svobodno živeti ter uživati v razkošju plače saborskega poslanca. Potem je tam odslužil del zaporne kazni, na Hrvaškem pa je še vedno užival status narodnega junaka, ker so pod njegovim poveljstvom meščane srbske narodnosti prefinjeno mučili s priklapljanjem na elektriko, jih silili piti kislino iz akumulatorjev ali pa so jih pobijali in metali v Dravo. Žalostno je bilo opazovati vsa ta sojenja, razveljavitve kazni in ponovna sojenja, na katerih so dokazovali, da so žrtve umrle naravne smrti. Tako je gospod Ratković menda padel v Dravo, ker je bil pijan, ne zato, ker so ga glavaševci ustrelili v zatilje. A je preživel in pričal na procesu proti Glavašu in tovarišem, kjer ni manjkalo manipulacije, zaslombe z oblastnega vrha, pritiskov na priče, groženj in tožb proti tedniku Feral Tribune, ki je o teh zločinih vztrajno pisal.

Človeka, za katerim se vleče dolga krvava sled, so v takšni Hrvaški odlikovali s kar sedmimi odlikovanji in činom generala, saj so ne le Tuđman, ampak tudi njegovi nasledniki vedeli, kako ga nagraditi za zasluge za prikrito etnično čiščenje osijeških Srbov, šele leta 2010 mu je tedanji predsednik Josipović odlikovanja odvzel – to je bilo sicer simbolno, vendar pomembno dejanje obsodbe zločinov –, njegova naslednica pa je zavrnila zahtevo, naj mu jih vrne.

Sedanji predsednik države pa se poserje na grobove Glavaševih žrtev in mu bo vrnil kovinsko bižuterijo in generalski čin, ker je »sojenje vrnjeno na začetek«. Zaradi proceduralne napake! Mar Milanović zdaj nenadoma spoštuje hrvaško pravosodje, o katerem ve sicer povedati vse najslabše in ki med drugim svojo spolitiziranost dokazuje prav na primeru Glavaš? Ne, s svojevrstno rehabilitacijo zločinca se spet klanja generalissimusu, očetu vseh tukajšnjih glavašev, saj brez njegovega etničnega čistunstva ne bi bilo toliko vojnih zločinov.

Franjo Tuđman je Milanovićev vzornik, zato je tudi vrnitev odlikovanj Glavašu, za katero se je odločil sedanji predsednik, zgolj še en poklon Vodji, in zato niti premier, ki sicer skoči do stropa ob vsaki predsednikovi potezi, ni imel pripomb k temu odurnemu dejanju. Nauk tega je, da je treba vsako, celo najslabšo knjigo brati od začetka. Zanjo pa, za zgodbo o vztrajnem moralnem zastrupljanju naroda, bi morali imeti posluh tudi ti mladi levičarji, ki zdaj prevzemajo oblast v večjih mestih.