Tridesetletnica

dr. Bogomir Kovač

24. 6. 2021  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Tridesetletnica slovenske državnosti očitno prihaja v nepravem trenutku. Namesto splošne vznesenosti in zadovoljstva nad prehojeno potjo prinaša zaskrbljenost ljudi in stopnjuje njihovo nezaupanje v državne institucije in politike. Država je nastala v enkratnih zgodovinskih okoliščinah razpada socialistične države. Njeno tranzicijo je bolje prestala ekonomsko kot politično. Politično je bila prva, ki je stopila v EU in hkrati ekonomsko prevzela evro. Nova država je želela postati nekakšna postsocialistična druga Švica, toda razvojno so nas dohiteli in tudi že prehiteli drugi. Ekonomska integracija ji po petnajstih letih ni prinesla odrešujoče razvojne konvergence, Slovenija že deset let tiho caplja na mestu. Politične krize se zato stopnjujejo, odgovornosti za razvojni preboj ne zmore prevzeti nihče. Zato je tridesetletnica bolj zagledana v politično preteklost kot usmerjena v ekonomsko prihodnost.

Pred tridesetimi leti, sredi junija 1991, so ZDA in tudi EU še vedno jasno podpirale obstoj Jugoslavije. Ameriški sekretar Baker je v Beogradu svaril pred kakršnimkoli notranjim nasilnim razpadom države. Obupni poizkusi Markovićeve vlade in diplomatske veščine zunanjega ministra Lončarja niso zadoščali. Slovenija je bila tedaj že pred razglasitvijo neodvisnosti, Srbija in Hrvaška pa sta imeli svoje načrte glede razdelitve Jugoslavije. Socialistična Jugoslavija nikoli ni temeljila na demokratičnih in tržnih principih, stavila je na skupnost narodov in samoupravljanje kot kreativni paravan komunističnih oblasti. Komunisti niso po Titovi smrti sredi osemdesetih privolili v demokratične volitve, radikalnejšo spremembo ustavne ureditve, prave tržne reforme. Vseskozi so reševali svoj politični položaj, na koncu tudi za ceno separatizma (Srbija) in mehkega sestopanja z oblasti (Slovenija), pa tudi ekstremnega nacionalizma (Hrvaška). Leto 1990 je bilo čas upanja in brezupa. Markoviću je domala uspel ekonomski stabilizacijski čudež, toda politična nasprotja nacionalističnih elit so bila nepremostljiva. Državo sta pokopala politični nacionalizem in ekonomski bankrot države leta 1991. Toda razpad Jugoslavije ekonomsko ni bil niti nujen, postal pa je na koncu politično neizogiben.

Vsekakor pa so bile posledice katastrofalne, neprimerljive z mirno tranzicijo drugod. Brutalnost balkanskih vojn je šokirala Evropo, povzročila nenavadno vojaško intervencijo Nata in ZDA so leta 1995 izsilile začasno politično rešitev. Slovenija je bila člen te verige nesrečnih dogodkov, čeprav se rada spreneveda in soodgovornost za to tragedijo prelaga na druge. Toda pogorišče stare države je še vedno torišče nerešenih problemov, ki jim EU še danes ni kos. In Slovenija je tudi del tega, nerešena meja s Hrvaško bo odprta še desetletja. Toda slovenski problem je tičal v letih 1990-1991 drugje. Politična enotnost nastanka države je politični mit, edino enotnost so izrazili državljani na plebiscitu, decembra leta 1990, vse drugo je bila trda bitka za prevzem oblasti in politično prevlado v mladi državi, ki traja še danes. Demos je razpadel po dveh letih, tranzicijsko vrzel je nova država ekonomsko presegla v sedmih letih. V celotnem obdobju nove države so jo desnosredinske koalicije vodile tretjino časa, imele so pet vlad, vse drugo je pripadlo levosredinskim silam. Štirikrat je vlado vodil Drnovšek, trikrat Janša, šest predsedniških volitev so dobili levo usmerjeni predsedniki, od tranzicijsko treznega Kučana do političnega nastopača Pahorja. Reprodukcija političnih elit je bila večja in usodnejša od ekonomskih. Leve so bile sicer sposobnejše, toda bolj pokvarjene, desne veliko bolj prevratne, toda primitivne. Ekonomskih elit nimamo, pobrali sta jih posebnost decentralizirane privatizacije in naša nesposobnost obvladovanja privatizacijskih procesov. Bili smo proti bogatenju domačih kapitalistov v sicer spornih privatizacijskih procesih. Zato danes prevzemajo podjetja in banke tuji in ne domači tajkuni, toda vsi ti menedžerski Mefisti niso rešitev. Težava je, da žal nimamo slovenskih institucionalnih lastnikov (pokojninski skladi, zavarovalnice …), ki tega ne počno ne doma in ne v tujini. Toda Slovenija je po tridesetih letih glede delitve premoženja in dohodkov na vrhu držav z enakomerno porazdelitvijo bogastva. Prav ta nizka družbena neenakost je največji dosežek te države, del prikritega zadovoljstva njenih ljudi.

Gospodarski razvoj v tridesetih letih ni prinesel spektakularnih rezultatov, materialna baza je bila šibka, viri omejeni, na mednarodnih trgih smo bolj del poslovnih verig kot uspešni proizvajalci končnega blaga. Za enak izdelek preprosto zaslužimo precej manj kot Nemci ali Avstrijci, za katerimi zaostajamo pri BDP na prebivalca za 30 odstotkov. Švica je v Sloveniji simbol razvitosti, celo primerjav. Podobni sta si glede mentalitete ljudi, razvojni razkorak med obema pa je velik. Ekonomsko je razvojna razlika okoli trideset let, toda z vidika trajnostnega pristopa in socialne varnosti ljudi sta si bližje, tam velja večja zasebna odgovornost, pri nas bolj kolektivna. Slovenija sodi med najvarnejše, najbolj čiste in zelene države na svetu in tudi to je pomemben temelj našega razvoja. Vse troje ni niti samoumevno niti neuničljivo.

Slovenija potrebuje dvoje, politično normalizacijo in razvojni preboj. Prvega ne bo mogoče doseči brez radikalnejše spremembe volilnega sistema in prevetritve političnih elit, drugega pa ne brez učinkovite prenove ekonomskega sistema. Normalizacija države po tridesetih letih njenega življenja ni ravno spodbudna popotnica. Toda prehojena ekonomska pot ni tako slaba in prihodnost še ni povsem brezupna. Kot poje naš glasbeni poet Kreslin, vse se da, da, da, da …