Glas vode in cena betona

Bernard Nežmah

9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Pamflet

Ko je pred slabim desetletjem Vili Kovačič vodil skupino državljanov, ki je zbirala podpise za razpis referenduma o TEŠ 6, so ta poskus osrednji dnevni mediji ignorirali, z največjo mero vztrajanja in sitnarjenja mu je uspelo priti v Odmeve. Danes ravnajo drugače: ne le, da dajejo prostor referendumskim akterjem, ampak se celo sami izdatno angažirajo v nasprotovanju zakona, tako da se kdaj zdi, kot da obstajajo samo nasprotniki. OK, tudi minister Andrej Vizjak ni pripravljen preliti poslednje kaplje medijskega znoja, da bi svoj projekt obranil, saj je ob soočenju na nacionalki po uvodni predstavitvi zapustil studio.

Toda: ali je ta silni angažma množic in vse mogočih skupin, ki se še včeraj niso oglašali ob posameznih devastacijah okolja, napoved, da je na Slovenskem porasla naravovarstvena čuječnost? Dvomim, danes najdete skupino naravoslovnih univerzitetnikov, ki se podpisuje pod poziv za glasovanje proti, enako tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ti, ki opozarjajo na pravico do pitne vode, so molčali, ko se je skupina kmetov upirala projektu CO, s katerim je ljubljanski župan napeljeval kanalizacijo čez vodno zajetje in ogrožal pitno vodo Ljubljančanov. Ko je nekaj deset državljanov protestiralo pred mestno hišo, se jim nobena okoljska organizacija ni pridružila s svojimi transparenti. Od kod tokrat ta množični vznik okoljeborcev? Preprosto, tema je vžgala, postala je fancy, mediji jo povzdignejo v višave in lepo je jezditi na zmagovitem valu. Kaj pa dan potem?

V dilemi novi zakon vs. protestniki pa obstaja še tretja stran – voda. In kaj pravi ona? Jasno, da nič, toda v njenem imenu že dolgo govori pisatelj in bard prirode Iztok Geister. V zadnji sobotni prilogi Dela je objavil članek, v katerem se ni postavil na nobeno stran, je pa spregovoril o loki. Ta beseda označuje območje okoli voda, kamor se te ob visokem vodostaju prelijejo. Po njem domovanje reke ni le struga, ampak še njene brežine in kdaj ne le bližnja okolica. Vode imajo pravico, da poplavljajo, in narava, da se tam zarašča. Razumljivo, saj si ljudje, rastline, živali in vode delimo svet. Skratka, če bi hoteli zaščititi vodno bogastvo, je nujno sprejeti zakon o zaščiti priobrežnih zemljišč. Bo referendumska vnema naredila še ta korak? Nak, to je referendum proti vladi, ne za vodo. A tudi kot tak je povsem legitimen.

Skupina Mladi za podnebno pravičnost je pred glasovanjem o noveli zakona o vodah izvedla performans zabetonirani. V šišenski četrti ob šoli Valentina Vodnika so se meščani protestno zbrali, ko so izvedeli, da ljubljanska občina spreminja urbanistični plan, s katerim biznismanu dovoljuje, da na zelenicah med bloki postavi štiri stolpiče. Stanje stvari so branili z besedami, da je to degradacija mesta v betonsko džunglo, staroselci so še posebej bentili, da so se sem naselili zato, ker so jim nudili spodobno zeleno oazo med stolpnicami. Tudi s stališča klimatskih sprememb so njihova stališča več kot razumna, v francoskem mestu Lyon so pred leti zaradi neznosnih poletnih vročin začeli ozelenjevati mesto tako, da so razkopali dele betonskih in asfaltnih površin in jih zasadili z grmičevjem in drevjem. Ravno nasprotno kot ekipa župana Zorana Jankovića, ki betonira zelene površine. Mladi okoljski pravičniki seveda niso izvedli performansa zoper ljubljansko oblast. No, tudi časniki o tem ne poročajo, senzitivna je bila nacionalka, ki je o rabotah poročala v Dnevniku in Tedniku. Prav zgledno, pred kamere je dobila tudi prvega moža oddelka za urejanje prostora Mirana Gajška. In kako je županova desna roka pojasnila, zakaj bodo zeleni gaj spremenili v betonski kolos? Zakaj bodo torej spremenili prostorski načrt? - Denarci investitorja? Nikakor, gospod Gajšek pravi, da so našli skice od prvotnega avtorja soseske arhitekta Ilije Arnautovića, ki da je razmišljal o pozidavi, ki pa je bila za tedanji občinski prostorski načrt nesprejemljiva!???????????? Interes meščanov in mestni prostorski načrt postaneta nepomembna ob fatalni najdbi več kot pol stoletja starih skic že dolgo pozabljenega arhitekta. To je zdaj prvi zakon Ljubljane, da pozabljene načrte iz arhitektovega predala povzdigne v gradbeni projekt. Zanimivo, največji med arhitekti Jože Plečnik ni samo skiciral, ampak je tudi izvedel postavitev nogometnega stadiona za Bežigradom, a so Jankovićevi botrovali načrtom podrtja stadiona v kompleks Pečečnikovega stadiona!?????

Gradbeni posli so tokrat pripeljali pred sodnike nekdanjo direktorico Vegrada Hildo Tovšak in odvetnika Mira Senico, ki ju tožilstvo obtožuje, da sta oškodovala Vegrad za 1,35 milijona evrov. Toda reč je pomenljiva, zgodila se je namreč že leta 2007, mediji so kmalu potem začeli razkrivati zadevo, leta 2013 so se angažirali kriminalisti s hišnimi preiskavami. 14 let po dogodku in 8 let po kriminalističnih preiskavah se začenja sojenje? Senica je partner nekdanje policijske ministrice (2008-2011) Katarine Kresal in lastnik odvetniške pisarne, s katero je sodeloval tudi Miro Cerar, ml., premier (2014-2018). Toda, je sodna oblast izvedla revizijo, ki bi poskusila pojasniti, zakaj desetletna zamuda obravnave kaznivega dejanja? Nak, v Sloveniji je najhujši napad na pravno državo to, da je vlada razveljavila razpis za dva evropska delegirana tožilca, tako v oči bijoča zadeva sopotnika velikih političnih akterjev pa spada med običajni tok dogodkov.