Cena gore odpadkov

Bernard Nežmah

16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Pamflet

Francoska vlada je za 4,5 milijona evrov odkupila rokopis markiza de Sada (1740-1814) 120 dni Sodome in ga uvrstila v nacionalno zbirko. Dobrih 200 let pred tem je dal pisatelja zapreti Napoleon zaradi knjige Julliete-Justine, ki je de Sade niti ni izdal pod svojim imenom. Ni bil edini, francoski plemič, ki je pisal o libertini erotiki, je preživel 32 let po zaporih in norišnicah, njegovi teksti pa so bili za tedanjo moralo tako bodeči, da so bile njihove izdaje prepovedane, kaj šele, da bi jih razglašali za nacionalne umetnine. Njegovo ime so nato uporabljali kot pojem sadizma. Šele v 20. stoletju so ga nadrealisti z Apolinnairom začeli predstavljati kot vrhunskega umetnika in komaj leta 1990 so njegove knjige začeli izdajati v znameniti zbirki Pléiade.

Najbolj nespodobna literatura v svojem času je po dveh stoletjih postala kulturna dobrina. Poanta, ki meri na moderne medije in politike, ki določene ideje čedalje bolj lahkotno postavljajo v svet zla. Nacionalna televizija je pred dnevi v osrednjem dnevniku pripravila poročilo o poskusih ameriškega predsednika Joeja Bidna, da bi z nacionalnim zakonom razveljavil zakonske spremembe v nekaterih zveznih državah, ki jih je označil za napad na demokracijo, ker otežujejo glasovanje na volitvah. Za njim pa še vodjo demokratske večine v senatu Chucka Schumerja, ki je teksaške republikance postavil na temno, grdo in napačno stran. V dveminutnem prispevku so gledalci videli argumente demokratov ter stavek, da je pogled republikancev popolnoma drugačen. Državna televizija, ki v slovenski politiki poleg pogledov Janševe vlade vedno predstavi tudi mnenja opozicije in kritikov, je v ameriškem poročanju enostranska, saj gledalcem onemogoča, da bi sploh razumeli, v čem poteka aktualni spor o volilni zakonodaji. Zgolj dobri in zli, ki da rušijo demokracijo.

Podobno je v medijih potekal referendum o vodi, o katerem je nastala slika, kot da gre za vladni napad na pitno vodo. Za padlim zakonom sicer ni žalovati, toda splošni vtis, da so se prebudili mladi in drugi okoljski čuječneži, je vprašljiv. Prva akcija iz tabora referendumskih zmagovalcev Mladih za podnebno pravičnost je zahteva po odstopu ministra Andreja Vizjaka. Pričakovati je bilo drugačen korak: zahtevo za odstop ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki skuša prek mestnega vodnjaka napeljati kanalizacijo, ali vsaj proteste pred okoljskim ministrstvom, zakaj v postopku presoje zloglasnega ljubljanskega kanala CO ne zaščiti ljubljanske pitne vode in projekt v tem delu ne zavrne.

Simplificirano stanje duha na referendumu je ustvarilo občutek, da je okoljski sovražnik no. 1 zadnji zakon, ne pa denimo množica tovarn, ki so jih postavili že davno. Celo nedolžne toplice imajo svoj delež pri tem, kot kaže v primeru reke Ledave v Lendavi, v kateri je poginil ribji zarod, ker so iz lokalnih toplic vanjo izpustili toplo vodo, ki je imela 40 stopinj. Seveda niso problem le tovarne in mestne kanalizacije ter še marsikdo, ampak inšpekcijske službe ter Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO), ki jih poznamo po tem, da proti onesnaževalcem ukrepajo večinoma šele tedaj, ko se razvname močna medijska kritika. In te dni gre h koncu razpis za novega direktorja ARSA. V mandatu premiera Marjana Šarca so l. 2019 za direktorico okoljske institucije postavili Lilijano Kozlovič, nekdanjo poslanko in generalno sekretarko vlade Mira Cerarja, ml. Gospo za vse funkcije so že čez štiri mesece izvolili za ministrico za pravosodje, kar je v posmeh funkciji prvega med skrbniki okolja. Okoljske organizacije ob njenem imenovanju za šefico ARSA niso bentile niti ne zahtevale kompetentnih kandidatov, še več, ko je ob njej za ta položaj kandidiral dolgoletni ekolog in borec proti nevarnim pesticidom dr. Gorazd Pretnar, ga z izjemo enega društva nihče ni podprl. Jasno da osrednji mediji o tem sploh niso pisali.

Še naprej je stalnica medijsko pisanje o vladi, ki ni imenovala dveh evropskih tožilcev, s čimer da ovira nadzor nad smotrno porabo evropskih fondov. Komajda kak efemerni sestavek pa smo brali o skoraj 50 tisoč (!!!!!) tonah gradbenih odpadkov, ki so jih izvajalci prenove velikih ljubljanskih vpadnic nezakonito navozili na deponijo v Stanežičah. Nič o tem, kaj je na 2.200 tovornjakih končalo na odlagališču. Le asfalt ali tudi šoder in kamenje, ki je tvorilo cestno podlago prejšnjemu asfaltiranju? Zanimivo vprašanje za Tomaža Vesela, šefa računskega sodišča, ki je natančno preiskoval, ali bi bilo mogoče zaščitno opremo ob izbruhu epidemije covida kupiti ceneje in bolj smotrno. Skratka, ali so v ljubljanskih prenovah podlago šodra spravili na začasno odlagališče in jo potem trajnostno znova nasuli pod bodočim cestiščem ali pa so jo odpeljali skupaj z odpadlim asfaltom in betonom v Stanežiče, potem pa je namesto nje cestni obnovitelj nekje kupil nove količine šodra in ga navozil na cestno traso? Primer preplačanega evropskega projekta?

Časnik Delo, ki zaradi poslovnih interesov lastnika Kolektorja ne objavlja več člankov o rabotah župana Jankovića, si je pa dal duška v pisanju o zunanji politiki. Ko so prišli v Ljubljano premieri štirih držav: Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske, je poročilo naslovil – Orban in druščina požegnali slovensko predsedovanje. Besednjak, ki gre mladostnemu duhu Radia Študent. Doslej namreč ni pomniti, da bi osrednji dnevnik obiske najvišjih predstavnikov tujih držav po gostilniško opisoval kot druščino, še manj, da bi sodelovanje med državami zabeležil kot žegnanje. In med pisci bralcev v Delu nismo zasledili odziva nekdanjega predsednika Danila Türka, ki bi kot uglajeni diplomat problematiziral časopisni besednjak.