Kdo se boji evroskeptikov?

N'toko

16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Žive meje

Slovensko predsedovanje EU se začenja s pričakovano bizarnim resničnostnim šovom. Gledamo družinsko srečanje, na katerem se sprti žlahtniki potegujejo za pozornost, izkopavajo stare zamere in užaljeno odhajajo domov. Janša predvaja videoposnetke iz svoje čudaške zbirke in razlaga najnovejše udbomafijske teorije, Hojs noče zaostajati in nekoga ozmerja s svinjo, socialdemokratski poslanci se v odziv kot lačni otroci z Unicefovih plakatov stegujejo proti kameram in objokujejo uničevanje družbenih norm. Vsi ponavljajo iste jokave govore. Vedeli smo, da bo tako. Gre za tisočkrat videni medijski šov evropskih poslancev, v katerem se uprizarjajo »spopadi vrednot« in »trčenje ideologij«. Šov lahko deluje spontan, a v svoji bizarni kaotičnosti občinstvu vendarle postreže z jasno in vnaprej določeno narativo: »V Evropi se spopadajo evrokrati in evroskeptiki, zagovorniki reda in agenti kaosa, odgovorni zahodnjaki in uporniki iz periferije!« Šov na Brdu daje politikom priložnost, da se znova razvrstijo v svoje priljubljene vloge.

Takšno zbadanje med evrokrati in evroskeptiki je že postalo evropska folklora. Janša letos zgolj reciklira fraze, ki sta jih pred leti v evropskem parlamentu izrekala voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen in vodja Ukipa Nigel Farage. »Nismo kolonija, da bi nas poniževali!« »Bruseljski birokrati, ki niso nikoli delali, nam hočejo vsiliti svojo agendo!« »Ljudstvo zahteva svojo državo nazaj!« Farageevi siloviti napadi na evropske komisarje so se spreminjali v viralne YouTube hite, uspeh je verjetno presenetil celo Faragea samega in ga popeljal na brexitovsko avanturo. Njegove triade proti neizvoljenim kravatarjem so zvenele kot zdravorazumski odziv na fiskalno tiranijo EU, podobni argumenti pa so prihajali tudi od nove evropske levice. Evroskepticizem je v vseh svojih različicah odmeval od Italije do Poljske, od Grčije do Velike Britanije. Med dolžniško krizo se je razpad EU začel prikazovati kot nekaj neizogibnega, evroskeptiki so si le prvi upali povedati naglas.

Nekaj let kasneje Janša s podobnimi slogani ne deluje več kot znanilec prihodnosti, ampak le še kot vaški posebnež. V nasprotju z njegovimi populističnimi predhodniki Janševo pizdenje na bruseljske birokrate izzveni v prazno. Časi so se spremenili – občinstvo v Sloveniji se očitno ne trese od jeze na evropsko komisijo, ampak zmedeno ugiba, v čem je sploh spor. Nič drugače ni pri evropskih politikih – če so nekateri še pred tremi leti trepetali pred evroskeptiki, jim je danes kristalno jasno, da je šopirjenje raznih Janš in Orbánov zgolj še šopirjenje. Nihče nima alternative članstva v EU, in dokler živijo pod njihovo streho, bodo spoštovali njihovo voljo, četudi bodo pri tem malo razgrajali po sobi. Janševi govori so več kot očitno namenjeni le ustvarjanju medijskih klikov. Ne gre za spopad z institucijami, ampak za osebni branding in grajenje prepoznavnosti znotraj njih.

Kaj se je torej zgodilo z Evropsko unijo, da so njeni edini preostali kritiki klovnovski šarlatani? In zakaj so komentatorji, politiki in protestniki, ki so pred komaj nekaj leti ob omembi EU institucij pljunili po tleh, danes v skrbeh, da nam Janša »dela sramoto pred Evropo«? V zelo kratkem času si je EU očitno povrnila legitimnost, na kar kažejo tudi raziskave Eurobarometra – podpora Uniji je najvišja v zadnjih desetletjih, prebivalci pa bolj zaupamo v evropske institucije kot v lastne vlade. Nekateri to pripisujejo premiku v glavah EU-voditeljev, ki so se za potrebo reševanja evrokrize morali odmakniti od osovraženih varčevalskih politik in izumiti nove mehanizme kreditiranja šepajoče ekonomije. Izvedli so tudi nekaj piarovskih popravkov, se obarvali zeleno, izvozili mučenje migrantov nazaj na Balkan in na komisarsko mesto namesto germanskega finančnika ustoličili germansko vojaško ministrico. Toda bistvenih sprememb v življenju ljudi ni zaznati – še več, med koronakrizo se je stanje bistveno poslabšalo tudi zaradi poraznega odziva institucij EU. Popularnost EU torej ne izhaja iz njenih politik, ampak iz odsotnosti realistične alternative. EU je popularna, ker je po brutalnem discipliniranju grške levice, osramotenju brexiterjev ter domestikaciji italijanskih desničarjev ostala brez konkurence.

Bolj kot za Janšo je to problem za evropsko levico. Postali smo zrcalna podoba desnice izpred nekaj let. Zdaj smo mi tisti, ki kličemo trojko, da pride rešit Slovenijo pred domačimi politiki. Zdaj smo mi tisti, ki prosimo, naj zamrznejo nakazila Sloveniji, mi smo tisti, ki prosimo fiskalni svet, naj obrzda vladno »metanje bombončkov«. Mi igramo srednjeevropsko različico beloruskih disidentov in pišemo zgrožena pisma komisarjem o stanju človekovih pravic v naši državi. Vse to je logično in na kratki rok morda celo nujno, razodeva pa razsežnost levih porazov v zadnjem desetletju: najprej smo izgubili boj na mednarodni ravni in po letih protivarčevalskih in protirasističnih bojev pristali v še bolj utrjeni trdnjavi Evrope, nato pa smo izgubili še na nacionalni ravni in pristali pod škornjem bodisi desničarskih bodi tehnokratskih avtoritarcev. Evropska komisija je v tej situaciji videti kot zaveznica napredne levice, čeprav nikoli ni bila in nikoli ne bo.

Četudi se je razpad EU premaknil v nedoločno prihodnost, pa med soočenjem z Janšo ne smemo izpred oči izgubiti nekaterih dejstev. Zapomnimo si: EU je gospodarsko, ne pa politično združenje. Kot takšno nima niti najmanjšega namena biti branik pred desnimi samodržci na periferiji. Upravam Siemensa ali Volkswagna je čisto vseeno, ali jim dele dostavljajo demokratične ali avtoritarne države – pomembno je, da delajo poceni. Orbán in Salvini sta s svojimi ministri dobila sedež za komisarskimi mizami precej lažje kot člani Sirize, evropska komisija pa tudi nima težav s podpiranjem fašističnih gibanj na svojih zunanjih mejah. Kot gospodarsko združenje EU tudi ne more biti zagotovilo za demokracijo, saj jo vodi de facto neizvoljena druščina finančnikov, ki ne odgovarjajo nikomur in ki ves čas posegajo v demokratične procese držav članic. Kot gospodarsko združenje pa EU tudi ne more biti jamstvo za mir in stabilnost, saj temelji na vzdrževanju polkolonialnih odnosov, da črpa resurse in izkorišča poceni delovno silo globalnega juga. Naj nam politiki uprizarjajo še tako sočne resničnostne šove, na evropskem parlamentarnem parketu ni nobenega »spopada vrednot« – je samo vzdrževanje imperija.