Avtorji poplav

Bernard Nežmah

23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Pamflet

Zadnja anketa moči političnih strank, ki jo je pred dnevi objavil Dnevnik, napoveduje, da bi opozicija v parlamentu imela 53 glasov, medtem ko bi SDS in NSi zbrali 35 glasov. Dobesedno za polovico poseka vladajočo koalicijo. A zdi se, da niti opozicijske stranke anketam, ki jim že mesece pripisujejo absolutno volilno zmago, ne verjamejo zares. Lahko bi mirno čakale na konec mandata državnega zbora in potem požele sijajno zmago, a raje vseskozi zahtevajo odstop vlade in predčasne volitve. Še več, svoje delovanje so prenesle v evropsko politiko, kjer se dogaja paternalistični obrat, ko evropolitiki in komisarji postavljajo slovensko državo za objekt nadzora. Komisar Frans Tiemmermans dobesedno govori o domači nalogi, ki da jo mora slovenska vlada opraviti. Postavil se je torej v vlogo učitelja, ki deli ukore neposlušnemu učencu. Za državno suverenost nevarna praksa. Ne, da bi poteze vlade ne smele biti objekt ostrih kritik, ampak delitev na evropske učitelje in šolske paglavce je zgled dvorazredne Evrope.

Vzemimo besede nizozemskega politika Tiemermmansa, ki pravi, da so svobodni mediji temelj demokracije. Absolutno drži. A politiki, ki polemizirajo z novinarji in se iz njih norčujejo, so na skali, ki meri svobodo medijev, precej šibka oblika zastraševanja, sploh, ko publika vidi, da so brez učinka, saj se novinarji ne bojijo in še naprej objavljajo enake, če ne ostrejše prispevke o vladnih početjih. Najhujša oblika zastraševanja je uboj novinarja, ki je jasno povezan z njegovim delom, ko ga neznanci ustrelijo, potem ko je objavil serijo člankov o kriminalnih združbah. Njegovi kolegi so dobili nazorno lekcijo, kaj se ti lahko zgodi, če preiskuješ in pišeš o organiziranem kriminalu. V hipu deluje samocenzura in strah za preživetje. In točno to se je zgodilo na Nizozemskem, ko so sredi Amsterdama ustrelili novinarja Petra R. de Vriesa. In reakcija holandske politike? Nizozemski premier Mark Rutte je napad označil za „pretresljiv in nerazumljiv, to je bil tako napad na pogumnega novinarja kot na svobodo medijev, ki je ključnega pomena za našo demokracijo“. In v dnevih, ko je še kazalo, da morda preživi, dodal, da molijo za njegovo življenje. Vodja skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije Sophie in ’t Veld, ki pretresa napade na medije v Sloveniji, je opozorila, da je novinarsko preiskovanje organiziranega kriminala znova postalo tarča. In to je to. Nobene zahteve po preiskavi, zakaj de Vries ni imel več policijske zaščite, zakaj je država ukinila osebno varstvo nad izpostavljenim glasnikom svobode? Zaradi opustitve te zaščite in uboja je strah med nizozemskimi novinarji definitivno narasel. Bo kakšen izmed evropskih komisarjev začel postopek ogrožanja svobode medijev na Nizozemskem?

Nak, zahrbtni umor je naključna igra narave, medtem ko so besedne polemike članov slovenske vlade topika evropolitike.

Tokrat je zares udarila narava z vodnimi ujmami, ki so uničevala mesta in v smrt odnesla stotine človeških življenj. Prva evropska komisarka Ursula von der Leyen se je bliskovito oglasila z ugotovitvijo, da so naravne nesreče posledica podnebnih sprememb in da bodo zoper njih ukrepali. Gospa je študirala ekonomijo in medicino ter bila potem leta karierni politik.

Istočasno je v Odmevih gostoval profesor na biotehnični fakulteti Mihael Jožef Toman. Pred tedni je bil med nasprotniki propadlega zakona o vodah, zdaj je spregovoril o usodnejši temi vesoljnih poplav. Toda on krivca ni našel v abstraktnih okoljskih spremembah: V Evropi so vzeli ogromno prostora vodi in ta prostor so potem naselili. Reke in potoke so spravili v majhne kanale, v Evropi so tako kanalizirali preko 40 odstotkov vodotokov. Prostor, ki je namenjen vodam, smo jim ga odvzeli. Sami smo si krivi.

Dejansko, če govorimo o biotski diverziteti, moramo sprejeti, da so tudi vode enakopraven prebivalec sveta, da se pač ne moremo obnašati, kot da jih ni oziroma v njih videti moteči faktor, ki onemogoča realizacijo naših gradbenih želja. Tam, kjer so vode in kjer se razlivajo, bi moral biti tabu. Tam človek ne gradi, če hoče mirno živeti. A ne le to. Zakaj take ujme po mestih, ko prek celih avenij divjajo poplavne vode? Pogled kolesarja na mesto Ljubljana beleži, kako se iz leta v leto krčijo zeleni deli, na katerih asfaltirajo parkirišča, trgovske centre, betonske parke in pločnike, in kako na njih rastejo nove in nove stavbe z neskončnimi strehami, s katerih se ob deževjih steka voda. Urbanisti verjamejo, kako lahko vse to vodovje spravijo v kanalizacijske kanale, ki pa ostajajo enakih dimenzij. Preprosto, travnik, ki ga zalije neurje, bo absorbiral in skozi sebe prepuščal vodo, medtem ko asfalt in beton ne.

Ko vodam odvzameš 40 odstotkov prostora, si si sam priklical vesoljski potop.

Torej odgovor ni spopad z okoljskimi spremembami, ampak spopad s samim seboj. Skratka človek, ki se ne bori zoper naravo, ampak poskuša bivati z njo. Ob aktualnih napovedih o gradnji nove jedrske elektrarne praktično ni slišati besed varčevanje in samoomejevanje. Največja vrednota napredka je porabiti čim več električne energije. Norveški filozof Arne Naess je kot ekosof često bival v svoji koči na Tvergasteinu. V njej je imel 9 stopinj C in ko ga je oblečenega v pulover preveč zazeblo, je vstal in napravil za pet minut težkih vaj. Sklepal je takole: človek zavzame eno stotino prostora, zakaj bi zaradi tega ogreval preostalih 99?!! Svoj sistem je razširil tudi na člane svoje družine. V nekem intervjuju je kislo pripomnil, da je pri drugi ženi temperaturo dvignil na 15 C.

Danes v ZDA pokurijo več elektrike za letne klima naprave kot pozimi za ogrevanje.