Velikanski razkorak

dr. Bogomir Kovač

23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Kulturni sektor je v pandemijski krizi 2020–2021 utrpel eno največjih ekonomskih in družbenih škod. Hkrati pa EU že pet let kulturni sektor povzdiguje kot ogelni kamen nove evropske identitete. Evropska komisija pod vodstvom von der Leynove je novo dizajniranje evropske družbe celo povezala s stoletnico Bauhausa. Vplivno mednarodno umetniško gibanje je v dvajsetih letih 20. stoletja tlakovalo pot socialnoekonomski tranziciji evropske industrijske družbe. Novi evropski Bauhaus naj bi podobno simboliziral prehod v novo družbo 21. stoletja, z drugačnimi ekološkimi in socialnimi rešitvami. V družbi omejenih virov ne moremo živeti v iluzijah brezmejne rasti in blaginje enih na račun drugih. Prihodnost planeta ni zgolj ekonomski in okoljski projekt, veliki evropski zeleni dogovor zahteva novo družbeno pogodbo. Ne gre zgolj za premik razvojnih paradigem, temveč tudi družbene estetike. Trajnost mora postati lepa, da bi bila ljudem dopadljiva. Preprosto, kultura in ekonomija sta cement našega razvoja, umetnost je gonilno kolo njunih sprememb.

Kreativni kulturni sektor (KKS) je v še primerljivem letu 2019 v EU tehtal 643 milijard EUR, kar 4,4 odstotka njenega BDP. Slabih devet desetin pripada zasebnemu sektorju, ostanek javnemu. Vseh zaposlenih je v KKS nekaj nad 7,6 milijona, od tega je tretjina samozaposlenih. Koncentracija je velika, štiri največje države, od Francije in Nemčije do Italije in Španije, pomenijo več kot polovico KKS v EU. Bolj presenetljive so nekatere druge primerjave. Vloga KKS je glede kompleksnega ekonomskega prispevka večja od sektorja telekomunikacij, tudi visokih tehnologij in celo farmacije … KKS je preprosto med prvimi petimi sektorji na področju inovativnosti in digitalizacije, ekološke naravnanosti in socialne vključenosti. To pa so osrednji razvojni stebri pri spreminjanju družbe 21. stoletja.

Toda pandemijska kriza je povzročila v KKS pravo razdejanje. Njeni prihodki so padli v letu 2020 za skoraj tretjino, najbolj pri uprizoritvenih umetnostih (90-odstotni padec), sledijo glasbeno področje (76) in vizualne umetnosti (38). Na drugi strani pa je bila državna pomoč povsod bolj horizontalna kot sektorska, prihajala je z zamudo in v premajhnem obsegu. KKS je nedvomno ekonomsko med najbolj ogroženimi sektorji v EU. Razkorak med njegovim političnim poslanstvom in ekonomskim stanjem je vrhunec sprenevedanja želenega evropskega okrevanja.

Nova evropska agenda od političnega vrha v švedskem Göteborgu konec leta 2017 postavlja kulturo v središče utrjevanja evropske identitete. Skupen trg in evro očitno v teh kriznih razmerah nista dovolj. Sklicevanje na krščanske vrednote je tudi preveč zmuzljivo, kultura in umetnost pa sta večno živi in navdušujoči, vključujoči in povezovalni. Njun preplet simbolnega, identitetnega in socialnega kapitala je edinstven. KKS je hkrati temelj različnosti (nacionalne identitete), kohezivnosti (evropska kultura) in privlačnosti (konkurenčne prednosti). Stara Junckerjeva EK se je poslovila v evropskem letu kulturne dediščine (2018), von der Leynova pa je kulturo razglasila za družbeni cement prenove EU. In sloviti Bauhaus je postal njeno idejno vodilo.

Bauhaus je kot kulturno institucijo leta 1919 ustanovila mednarodna skupina umetnikov pod vodstvom nemškega arhitekta Gropiusa. Do leta 1933 je šola delovala v Weimarju, Dessauu in Berlinu, velja za edinstveno gibanje celovitega poučevanja arhitekture, dizajna in drugih zvrsti umetnosti. Njen »gesamtkunstwerk« je združeval umetniški navdih, obrtno znanje in želeno dizajniranje družbenih sprememb. Politično so se pod tremi direktorji gibali od želene apolitičnosti (Gropius) in leve avantgarde (Meyer) do depolitizacije preživetja (van der Rohe). Weimarska Nemčija je šolo še financirala, nacistična Nemčija pa jo je brutalno zatrla. Bauhausov manifest in principi so umetniško snovanje združevali s proizvodnim funkcionalizmom in estetizirano industrializacijo. Prepričani so, da lahko umetnost spreminja naš način življenja, da je vizualnost bistvo kreativnosti, da je arhitektura krovna povezovalka sprememb. Bauhaus ni program, temveč ideja, ni institucija, temveč gibanje.

Svet tiči v kompleksni krizi, trajnostni razvoj velja za orodje rešitev, leva umetniška paradigma je očitno njegova odrešitev. Georgescu-Roegen je pred petdesetimi leti degradacijo planeta opisoval kot naraščajočo entropijo. Devet slovitih »R« (J. Cramer) gre od recikliranja odpadkov do reprodukcije obnovljivih virov. Moč reproduktivne umetnosti je tu anticipacija prihodnosti. Bauhausova ideologija ponuja most med pragmatičnim industrijskim konstruktivizmom in utopičnim družbenim idealizmom. Novi evropski Bauhaus spreminja industrijo 4.0 v družbo 5.0, pomeni os njunega zelenega dogovora. Trikotnik imaginacije, implementacije in participacije je dejansko strateško dizajniranje nove evropske prihodnosti. Načrtovanje je torej temelj družbenih sprememb, EU se z Bauhausom želi vrniti kot svetovna »avant-garde«. Toda kot pravi Oscar Schlemmer (1928), Bauhaus dejansko gradi novega človeka za drugačno družbo prihodnosti. Moderni Bauhaus, poln političnega levega aktivizma, postaja danes navdih konservativne EU.

EU želi razvojno transformacijo s kulturnim avantgardizmom, Slovenija pa tone v nacionalni tradicionalizem. Kulturni minister Simoniti je o evropskem Bauhausu prvič spregovoril na bruseljskem CULT-u sredi julija 2021, doma o njem molči. Povezuje ga bolj z dediščino kot s prevratniško ideologijo, bližja mu je politika iz 1933. kot duh iz leta 1919. Zato je domače stanje KKS nekulturno, postpandemijska pomoč pa do kraja spolitizirana. Slovenski Bauhaus je črna luknja, ki srka in uničuje ustvarjalne potenciale in MK je zvezda danica teh sprememb. Blasfemičnost EU se v tej deželi konča. Bauhaus je tu že ruševina.