Zelena agenda?

dr. Bogomir Kovač

3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Naravne katastrofe in oživljanje novega vala pandemije so zaznamovali letošnje poletje. Zadnje poročilo IPCC sredi avgusta ne dopušča nobenih izmikanj in opravičil. Podnebne spremembe vsak dan vedno bolj dramatično spreminjajo naše razmere in načine življenja. Globalni indeks podnebnega tveganja potrjuje te navedbe, podobno tudi svetovno podnebno varnostno poročilo. Ekološke katastrofe ne izbirajo geografskih in demografskih meja, zadevajo vse, le bogate prizadenejo manj kot revne. Brez globalnih sprememb v načinu življenja in dosedanjega razvoja, brez planetarne odgovornosti vseh in vsakogar ni prave rešitve. Ekonomski tržni pristopi tukaj odpovedo, načrtovanje želenih sprememb zahteva globalni politični konsenz in sodelovanje. Toda zeleni razvojni preboj čakajo zgolj drugačne ekološke omejitve in nova sprenevedanja. Spremeniti bi morali obstoječi kapitalizem in razvojno paradigmo sedanje civilizacije. Preveč nalog za dve generaciji slabih učencev 21. stoletja.

Apokalipsa nenavadnih in dramatičnih podnebnih sprememb je celo bolj kot pandemija krojila poletje leta 2021. Spremembe so dramatične, hitre in razprostranjene povsod. Ljudje jih doživljajo neposredno, mimo učenih znanstvenih napovedi, svetovnih poročil in političnih ciljev. Julija so imeli stoletne velike poplave v Nemčiji, usodni požari so pustošili po ZDA, Avstraliji in Južni Evropi, suša je prizadela Afriko, tradicionalno hladna Sibirija je doživela vročinske požare, ledeniki na obeh polih se dramatično topijo, tropske nevihte stopnjujejo, ustavljajo se globalni oceanski tokovi … Globalni indeks tveganj podnebnih sprememb (CRI) je najvišji v Mozambiku, Zimbabveju in na Bahamih (2019), zadnjih dvajset let so v ospredju Haiti, Portoriko in Mjanmar. Noben del sveta ni več izvzet, revne države so najbolj prizadete, zaradi podnebnih ekstremov je v zadnjih dvajsetih letih umrlo 475.000 ljudi. Toda samo 40 od 195 držav ima nekakšne strategije in ukrepe za zmanjšanje tveganj (NAP). Uspešna je doslej samo Japonska.

Leto 2020 je bilo med tremi najtoplejšimi doslej in do leta 2050 ni pravih možnosti, da bi vsaj delno zaustavili pregrevanje planeta. Letošnje poročilo klimatologov (IPCC 2021) na skoraj 4000 straneh ohranja izhodiščno politično sporočilo. Podnebne spremembe so predvsem posledica človeškega delovanja in kapitalistične industrializacije. Hkrati potrjuje ekološke projekcije v usodnem 21. stoletju. Dejstvo je, da bomo v dvajsetih letih presegli dogovorjene meje globalnega segrevanja (1,5 stopinje Celzija nad predindustrijsko ravnijo) in da je Pariški sporazum mrtev. Koncentracija toplogrednih plinov je najvišja doslej, vsi dosedanji ukrepi pa so del hipokrizije političnih in poslovnih elit. Podnebna konferenca COP26 novembra 2021 v Glasgowu želi, tako kot v EU, prizadevanja za podnebne cilje 2050 povezati v celoto konkretnih nacionalnih programov in ukrepov (NDC). Sedanja politika podnebnih sprememb je očitna ekonomska in politična prevara, brani kapitalizem in se spreneveda glede varnostnih groženj. S politično-ekonomskimi sredstvi za zdaj nismo uspeli, zato se poslabšujejo tudi varnostne razmere. Militarizacija sveta je druga stran podnebnih sprememb. Svetovno podnebno in varnostno poročilo (WCSR 2021) to zgolj potrjuje. In zato tičimo v slepi ulici neuspešnih podnebnih prilagajanj.

Pariški sporazum predpostavlja energetsko in tehnološko tranzicijo, fosilna goriva nadomešča zelena energija sonca, vetra in vode. Zelena tranzicija nas navidezno oddaljuje od spornih ogljičnih proizvodenj, toda za dosego čistejše energije svet tone v nove oblike onesnaženja. Dejansko zelena tranzicija tehnološko in ekonomsko, geografsko in socialno zgolj realocira onesnaženje. Preprosto, solarne panele in vetrnice danes proizvajamo v »umazanih« tovarnah, v degradiranih okoljih, v socialno neprimernih razmerah. Zlorabljamo del sveta, da bi drugi živel v zelenih iluzijah. Ekološka tranzicija je dejansko ekonomska tranzicija, poganja jo profit in ne človekoljubnost. Poglejmo zgolj tri primere.

Meje zelene tehnološke transformacije najbolj dramatično odrejajo razpoložljivosti redkih surovin in kovin. Tu tiči geološki kriterij nove zelene ekonomske rasti, brez njih ne delujejo magneti in rotorji elektromotorjev, povsod prisotni akumulatorji, elektronski čipi in zasloni … Zeleni svet se bo osvetljeval, igral in gibal glede na razpoložljivost redkih kovin. Njihovi rudniki in proizvodni obrati so danes globalni centri onesnaževanja in družbene degradacije, na Kitajskem, v Afriki in Latinski Ameriki. Ekološki biznis se meri v milijardah, ker je vrednost človeških življenj majhna. Kitajska svojo prihodnost gradi na tej shizmi.

Električni avtomobili so drugi primer teh iluzij. Električni avto simbolizira zeleno prihodnost, velja za odrešitelja ogljičnega prekletstva, njegovi kupci veljajo za cvetober osveščenosti. Toda električna vozila imajo velik ogljični odtis, zaradi proizvodnje redkih kovin, šibkega recikliranja in realokacije onesnaževanja. Ne rešujejo problema kolektivne mobilnosti, še manj spornega potrošništva in nove zelene identitete družbe. So preprosto nateg najvplivnejše industrije 20. stoletja.

In tretjič, najbogatejši zemljan Jeff Bezos se je sredi poletja odpravil na štiriminutni polet okoli Zemlje, kratko in sladko, za 5,5 milijarde dolarjev. S tem denarjem bi lahko precepili dve milijardi ljudi »tretjega sveta« (program COVAX). Bezos je povedal vse, bogati želijo odpotovati v vesolje, planet, ki so ga uničili s svojim biznisom, pa prepuščajo nam.

EU se lomi v nepredvidljivi jeseni, pandemija in migracije, politične krize članic poglabljajo negotovost njenega obstoja. Zelena agenda je za zdaj njena edina geostrateška zgodba in tu ji ne kaže dobro. Nacionalni ekonomski egoizem in zdrs demokracije sta očitna. Sarkastični svet Coppolove Apokalipse zdaj je naša uteha.