Tolovaji, premetenci in njihove stranke

Vlado Miheljak

17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Dva leva

»V politiki je treba reči bobu bob. To mora narediti klavzura. …
Imamo svojo vsebino in to bomo naprej zagovarjali. Nam gre za to, da upokojenci dobijo pravega zaščitnika, to, kar je stranka DeSUS že nekoč bila, preden je, v narekovajih, zapustila upokojence. …
Če ne bomo (s poslanci, op. a.) istega mišljenja, se bo to povedalo in bodo glasovali po svoji vesti.
Poslanci imajo vso pravico, da povejo svoje mišljenje, tega ne bom nikdar onemogočil. Nisem avtokrat.«
— Predsednik DeSUS Ljubo Jasnič želi povedati, da če stališča poslancev DeSUS niso usklajena s stališči stranke, toliko slabše za stališča.

»Sam ocenjuje, da z Jasničem konsolidacija stranke ni več možna, s pogojevanjem poslancem pa je težko razmišljati o sodelovanju. Verjame, da je najboljše, da izstopi iz stranke. … Ob tem je zatrdil, da ne bo odstopil kot poslanec.«
— Poslanec DeSUS Branko Simonovič želi povedati, da če stališča predsednika stranke niso usklajena s stališči poslancev, toliko slabše za predsednika stranke. (STA, 13. 9. 2021)

Danes lahko brez odvečnega patosa rečemo, da je DeSUS nekaj najslabšega, kar se je upokojencem in starejšim generacijam v politiki zgodilo od osamosvojitve. A starejše generacije in upokojenci so preverjeno najbolj trpežna in potrpežljiva skupina podalpskih domorodcev. Prenašajo nategovanje že polnih trideset let. DeSUS je, danes se to nekoliko pozablja, vstopil v državni zbor že leta 1992. Takrat resda skozi zadnja vrata. Namreč takratni predsednik Sisinger se je na skupni listi predvolilne koalicije Združena lista uvrstil v parlament. Stranka, ki je izšla iz lokalne mariborske zgodbe, je nagovarjala predvsem tisti del starejšega volilnega telesa, ki je rad slišal prazne obljube o ohranjanju socialne države, javnega zdravstva, o medgeneracijski solidarnosti, o dostojnih pokojninah … – pač predvsem nezahtevni del levo usmerjenih volivcev. Bazen volivcev, ki ga je pretežno nagovarjal, je velik, a domet stranke je bil vselej omejen. Še zlasti po zaporednih prelomljenih predvolilnih obljubah. Stranka je dokončno dobila zdajšnjo podobo prevrtljive, premetene, tolovajske združbe od nastopa Rousa. Ta je, potem ko je Janša po zaporednih porazih končno zmagal leta 2004, najprej pohitel k njemu, da mu izreče lojalnost, potem pa k svojim in jih presenetil z evforičnim vzklikom: »Gremo v koalicijo! Sedaj Janša tala.« Bili so presenečeni, a le redki od strankinih veljakov so temu oporekali. Pač, ni politike in politikov brez strank. Ne le strank kot političnih organizacij, ampak kot mreže klientov, odjemalcev, »mušterij«. Nekako na splošno pač velja, da se politika in politiki redijo na slabem spominu volivcev. A spomin volivcev DeSUS je še slabši. Ne presega spomina zlate ribice.

Je bila stranka upokojencev sploh kdaj dobra ideja? Težko reči. DeSUS sicer ni unikum v evropskem političnem prostoru. Volilna teorija pozna tako imenovane one issue ali single issue stranke. Torej stranke, ki zožijo agendo nagovarjanja na droben vidik javnosti ali javnega interesa. Recimo na položaj upokojencev in starejših generacij. A problem DeSUS je, da ni single issue, ampak no issue party. Pač stranka, ki počne kakorkoli, kar je dobro. Ne dobro za volivce, ki jih nagovarja, ampak dobro za poslance in vrh stranke. Seveda je sedanja poslanska skupina res prispodoba tolovajstva in premetenosti v parlamentarni politiki. A to ni nekaj novega, nekaj, česar do tega mandata nismo videli. Tudi ko je Erjavec leta 2005 prevzel stranko, se ta ni nič spremenila. Vedno je bila zraven. Legendarni Erjavec, ki so ga nedavno nekateri imeli za osebo, ki lahko reši čast in ime stranke, je sam začrtal slog delovanja. Pač, v politiki je vse možno, vse dovoljeno, vse je (samo) enkrat precedens … Najprej je bil član SKD, potem združene SKD + SLS, potem odcepljene SLS, za kratek čas tudi vladajoče LDS in potem je na povabilo Rousa pred volitvami 2004 prestopil v DeSUS in jo že leta 2005 prevzel. Bil je minister v šestih, levih in desnih ter tudi mešanih slovenskih vladah … minister za smeti, minister za obrambo, za zunanje zadeve. Le resorjev, ki bi skrbeli za dobrobit generacije, ki so njega in stranko redili, ni želel nikoli prevzeti. Ko je prevzel stranko, sem se vprašal, zakaj naj bi rosno mlad politik (letnik 1960!), ki poka od zdravja, vodil stranko bolehnih, izmučenih, socialno ogroženih, znova in znova prevaranih starejših volivcev. No, vprašanje je bilo zgolj retorično. Odgovor je kot na dlani. In ko je še mlajša Aleksandra Pivec (letnik 1972) kasneje izrinila Erjavca z vrha DeSUS, sem na vprašanje, zakaj bi naj bila predsednica prav te »upokojenske« stranke, odgovoril: iz istih razlogov kot Karl Erjavec. Ker je to dobro, ker je to koristno. Kajpak za njo, ne za generacijo, ki jo stranka zastopa.

Recimo, da so z Ljubom Jasničem po dolgem času dobili generacijsko primernega predsednika. A kaj, ko je tudi on, sicer do konca preskrbljen, socialno varen … takoj pokazal, da je politično preživetje pomembnejše kot načelna drža; da so osebne ambicije pomembnejše kot proklamirane vsebine.

Zdi se, da bi starejše generacije dobile največ, če bi stranka, ki govori v njihovem imenu, skupaj s poslanci in ostalimi premetenimi strankinimi politiki odšla po volitvah na smetišče zgodovine. Problema generacije to sicer ne bi rešilo, bi pa jih razbremenilo slepe vere in iluzije v (prosto po Maxu Webru) patronažno stranko, ki bo namesto njih za njih reševala njihove probleme.