Zakaj ni zaupanja?

dr. Bogomir Kovač

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Četrti val pandemije covid-19 in polom s cepilno strategijo vlade znova dokazujeta nesposobnost sedanje politične oblasti. Strokovni diletantizem in avtokratska samovolja sta njen zaščitni znak. Evolucija virusa je še vedno neznanka, precepljenost prebivalstva pa očitno ni čudežna odrešitev. Ostaja pa kot edina alternativa, ker drugih podpornih rešitev ni. Cepilna strategija v Sloveniji nikoli ni delovala, ker je ni bilo, od tod vedno znova neznosna improvizacija. To načenja pravne temelje, ekonomsko vzdržnost in moralni razkroj slovenske družbe. Zadnji poizkus s PCT-pravili to zgolj potrjuje. Slab obvod obvezujočega cepljenja, ki je očitno bolj politični cilj kot zdravstveno sredstvo. Zato povzroča dodatne družbene delitve in znižuje potrebno zaupanje med ljudmi in oblastmi. Skrb za javno zdravje ljudje vse bolj razumejo kot politično prevaro. Radikalno poseganje v način njihovega življenja, izjemen nadzor prebivalstva postaja del oblastnega obvladovanja družbe. Zato se upirajo in imajo prav, čeprav s tem ogrožajo sebe in druge. In to je ključni paradoks te pandemične kakofonije.

Po letu in pol se utrjujejo nekatera stara spoznanja. Pandemijska kriza je politična, ekonomska in moralna. Zadeva presečišča družbenih in naravnih procesov (antropocen), opozarja na druge družbene podsisteme (preživetje starajoče se družbe), razgalja prava protislovja medčloveških razmerij (oblastni cinizem demokracije). O covid-19 še vedno vemo malo, od izvora do načina širjenja. Malo vemo o razvoju in posledicah bolezni, pravih zdravil še vedno nimamo. Čeprav širjenja epidemije ne obvladujemo, si radikalnega zapiranja družbe ne moremo več privoščiti. Po letu dni razpolagamo vsaj s cepivi, kjer so zahodne korporacije ohranile monopol izdelave in uporabe v državah »zahodnega sveta«. Vseskozi velja cepivo kot medicinska rešitev in precepljenost prebivalstva kot politična zmaga nad pandemijo. Toda mutacije virusa so po logiki reči hitrejše od cepiv, ki zgolj lajšajo potek bolezni, ne zagotovijo pa trajnejše zaščite in ne preprečujejo novega širjenja bolezni. Preprosto, po letu in pol je jasno, da bo treba živeti z virusom, da postaja endemičen, trajen in sezonski. Obolelost s covid-19 postaja nova normala in ne dramatična izjema, ki družbo in zdravstvene sisteme vsakokrat znova spravlja v delirij. To korenito spreminja logiko dosedanjih odzivov na pandemijo.

Na eni strani stopa v ospredje igra množične imunosti z veliko bolj odprto družbo, cepljenost in prebolevnost sta dve plati medalje. Seveda je visoka precepljenost zlasti najbolj izpostavljenih in ranljivih delov prebivalstva želja in nuja učinkovitejšega obvladovanja virusne obolevnosti. Vsekakor so to ljudje, ki delujejo v zdravstvu in šolstvu, pa starostniki in drugi z oslabljenim imunskim sistemom. Nesorazmernost in nekonsistentnost dosedanjih ukrepov, polno nasprotij in nedoslednosti, sta predvsem demonstracija oblastne moči političnih elit, pa tudi strokovnjakov, ki raje kooptirajo s politiko kot z ljudmi. Prvi korak drugačnih pristopov so verodostojne in ustrezne informacije. Potrebovali smo dobro leto, da smo pandemijsko politiko naravnali glede na razpoložljivost bolnišničnih zmogljivosti in ne semaforjev okuženih in obolelih. Toda še vedno nimamo informacij, kdo leži na intenzivnih oddelkih, koliko je tam (ne) cepljenih, kdo je umrl zaradi virusa ali zgolj z njim … Hkrati ni novih zmogljivosti, četrti val se je spet zajedel v redno dejavnost bolnišnic, le medicinskih sester in negovalnega osebja, ključne delovne sile, je vsakič manj. Tako po letu in pol še vedno rešujemo obolele s covidom na račun drugih bolnikov, podobno ekonomsko preplačujemo del zdravstvenih storitev na škodo drugih. To je temeljna neenakost in tudi nepravičnost, ki jo ljudje opazijo in občutijo. Razpad zdravstvenega sistema je tu zgolj druga stran razkroja družbe.

Danes je v ospredju namera o obveznem cepljenju, politiki najraje razmišljajo o državnih uslužbencih, ki jih vlada ekonomsko obvladuje. Če prisilimo njih, popravimo želeno statistiko precepljenosti in hkrati naredimo most do drugih skupin. Zato sloviti PCT (preboleli, cepljeni, testirani) že postaja usodno merilo načina življenja, za mnoge se bo PC spremenil v zavezujoči C. Pandemija je že dolgo predvsem orodje za zadovoljevanje političnih in poslovnih interesov, lokalnih in globalnih, zato njeno obvladovanje ne uspeva. Brez odprte družbe in svobodnega odločanja ni ne političnega konsenza in ne zaupanja. Brez pravnih podlag ni legalnosti ukrepov, brez zaščite človekovih pravic tudi ni ustrezne legitimnosti. Pravice lahko tudi tehtamo, poznamo zanko pozitivne in negativne svobode, toda ključ enega in drugega je pravni temelj in morala odločanja. Oboje je ogelni kamen demokracije. Toda katere? Liberalne ali iliberalne, republikanske ali deliberativne. Zadnja se vrti okoli soodvisnosti, moči civilne družbe, kjer pravo zgolj olajša komunikacijo, politično iskanje konsenza pa zadeva etiko celotnega diskurza. Ekonomisti vedo, da racionalnost odpove, ko stopijo v ospredje negotovost in tveganja, individualne preference in koristi posameznikov. Ne moremo jih agregirati brez prisile, kar velja tudi za sedanji PCT in obvezni C. Pri ekonomiki javne izbire ima vlada svoj interes, maksimiranje volilne podpore. In temu podreja vse drugo, kar vidimo tudi pri nas. Pripornikova dilema govori, da dogovori prinašajo največjo skupno korist, da se ne izplača izigravati ene skupine na račun druge. Očitno imamo težavo, ker državo vodi nesojeni zapornik.

Nobene družbene krize ne moremo rešiti brez zaupanja in solidarnosti. Covid19 je ideološke in politične razlike poglobil in razširil. Camus je v svoji Kugi (1947) že zdavnaj opisal vse, družbeno histerijo smrti in katarzo pandemije, strah in pogum. Kuga je kot covid-19, življenje, nič drugega.