Finančni otroški vrtec

dr. Bogomir Kovač

17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Srečanje finančnih ministrov na Brdu na začetku septembra 2021 je privabilo pomembne visoke predstavnike evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada in OECD. V ospredju sta dve temi, vpliv podnebnih sprememb na oblikovanje finančnih politik in fiskalna vzdržnost pri oživljanju sedanjega gospodarstva. Prva tema zadeva finančni sektor in nove trajnostne finančne instrumente. Druga je za nas usodnejša. Zadeva postopno uvajanje drugačnih fiskalnih pravil, ko bodo države prisiljene zmanjševati javni dolg. Tukaj so pomembne razvojne reforme pri strukturi javne porabe in obdavčevanju. In tu tičijo slovenski problemi. Imamo velike infrastrukturne investicijske načrte in prihajajoče fiskalne omejitve. Fiskalni svet že dobro leto opozarja na strukturni položaj javnih financ in njegova tveganja. Vlada intenzivno potuje po Sloveniji, obljublja dolgoročne investicije in sadi rožice kratkoročnih zadolžitev. To zgodbo smo v letih 2005–2008 že videli. Epilog poznamo. Janša je politično izgubil, državo pa ekonomsko pogubil.

Statistična slika gospodarskega okrevanja Slovenije je navidezno blesteča, vlada in koalicija sta polni hvale o učinkovitosti ukrepov in protikriznih politikah. Toda visoka nominalna medletna rast BDP v drugem četrtletju (16,3-odstotna) zavaja trikrat. Prvič, medletne primerjave zaradi lanskega kriznega padca nimajo posebnega smisla. Drugič, spremembe so posledica izjemnega trošenja in zadolževanja, kar je dolgoročno fiskalno nevzdržno. In tretjič, za večino rasti stoji trošenje države, manj gre za podjetniški potencial. Predkrizno raven smo dosegli v dobrem letu. In to je dobro. Hiter gospodarski zasuk je posledica dosedanje finančne stabilnosti podjetij in države, pa tudi drugačne monetarne in fiskalne politike EU. Namesto fiskalnega varčevanja in monetarnega omahovanja je tokrat v ospredju keynesijanska fiskalna podpora držav in centralnih bank. Zato fiskalno neravnotežje, enormno povečanje javnega dolga in poslabšanje plačilne bilance za zdaj niso usodna. Toda zgodba se tu šele začne.

V dobrem letu smo zapolnili koronsko vrzel glede rasti BDP. Toda za nadomeščanje lanske izgube BDP potrebujemo vsaj dve leti, za prestrukturiranje gospodarstva verjetno deset let. In tu je osrednji problem sedanje slovenske politike. Vlada ostaja pri nespremenjeni strukturi rasti, o reformah pomembnih družbenih podsistemov ni nobenih napovedi. Zato je Načrt za okrevanje in odpornost ostal ujet v dolgoročne infrastrukturne projekte, ki jih vlada te dni populistično seje na lokalnih obiskih kot del svoje predvolilne kampanje. Manjkajo strateški premisleki in dolgoročne usmeritve ekonomskih in razvojnih politik.

Politični domet sedanjih oblasti je vezan zgolj na naslednje volitve in kratkoročno zadovoljevanje strankarskih interesov. Država in zaupanje v njene institucije, gospodarski sistem in trajnostni razvoj, prebivalstvo in razvojna transformacija družbe jih dejansko ne zanimajo. Vse je podrejeno kratkoročnim učinkom, zato je oživljanje rasti pogojeno s hitrim naraščanjem proračunskega primanjkljaja, ki Širclja in ministrstva za finance očitno ne vznemirja. Finančni minister dejansko živi v globoki politični ilegali, ničesar ne predstavlja, njegovo (e)senco vidimo kvečjemu na evropskem odru. V Nemčiji bo recimo Scholz kot finančni minister verjetno postal prihodnji kancler, Šircelj pa nas vrača v čas prve Janševe vlade, hitre gospodarske rasti z izjemnim zadolževanjem. Odprta finančna blagajna kot »mizica pogrni se« je otroški finančni vrtec. Na Brdu je že lahko slišal skupino članic EU, ki zahteva vrnitev k fiskalnemu pravilu. Hitra fiskalna konsolidacija nas kot periferno državo lahko hitro pomakne čez rob fiskalne vzdržnosti, tako dovoljenih primanjkljajev kot tudi javnega dolga. Struktura proračunskih izdatkov je preprosto dolgoročno nevzdržna, glede pokojninskega in zdravstvenega sistema še posebej. Tu potem ni prostora za energetske projekte, infrastrukturne in okoljske investicije.

Fiskalna konsolidacija bo jutri diktirala rast in razvoj in ne obratno.

Zato so opozorila fiskalnega sveta že od decembra lani alarmantna in povsem jasna. Vsi dosedanji vladni ukrepi, zlasti na trgu dela in pri sistemih socialne in zdravstvene zaščite, so z vidika javnih financ tvegani, če niso dobro ciljani, začasni in podprti s sistemskimi spremembami. Ministrstvo za finance ukrepe vladne ekonomske politike slabo ali sploh ne utemeljuje, predvsem z vidika drugačnih, slabših pogojev financiranja v prihodnosti. Domače akumulacije zasebnega kapitala zaradi nezaupanja prebivalstva ni mogoče aktivirati, zunanji viri se lahko hitro spremenijo in podražijo. Tudi učinek javnih investicij ni panaceja, če jih ne spremljajo sistemski ukrepi in verodostojna razvojna strategija. Obojega nimamo, zato je ekonomska prihodnost države politično tako tvegana.

Spremembe monetarne in fiskalne politike na globalni ravni prihajajo, o tem sta govorila vodilna predstavnika Mednarodnega denarnega sklada in OECD tudi na Brdu. Čas nekonvencionalnih pristopov se izteka, čeprav bo sodelovanje obeh politik večje kot doslej, odgovornost pa tudi. Prilagodljivost zahteva več kot zgodovinsko upanje, da bomo z inflacijo in rastjo ukrotili javni dolg. Politika po drugi svetovni vojni je ta konsenz servisiranja dolga imela, danes je to postalo globalno orožje dominacije. Nominalno mora BDP rasti hitreje kot obrestna mera na javni dolg, toda tudi pri državah gre za problem likvidnosti in solventnosti. Tu se politična aritmetika neproblematičnega zadolževanja tudi konča. Imamo čudovito izkušnjo iz obdobja 2012–2015.

Politično mešetarjenje z ekonomijo se nikoli ne izteče srečno. Dve globalni krizi v desetih letih, šest domačih vlad stopnjujejo družbeno entropijo. Covid-19 je zgolj izkristaliziral ekonomsko destruktivnost sedanjega kapitalizma in politične dominacije. Janša in njegovi so zgolj znanilci teh manipulacij. Neznosen ponaredek, ker za original niti niso sposobni.