Ustaš v prahu

Heni Erceg

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Hrvatov in Srbov nič ne povezuje bolj kot pokopališka kultura, čeprav ni čisto jasno, čigavi politiki prednjačijo pri obiskovanju grobišč in patetičnem klanjanju – vedno v spremstvu cerkvenih dostojanstvenikov – samo svojim »nedolžnim žrtvam«, večinoma iz tiste predpotopne vojne. Vendar so Srbi bolj naklonjeni množičnim prireditvam, na primer procesijam, pri katerih naokoli kolovratijo našemljeni popi, za njimi pa tuleči verniki in vladajoči politiki. Hrvati pa naj bi menda delovali na nekoliko višji, »akademski« ravni, zato so se domislili, da bi posmrtne ostanke Filipa Lukasa iz Rima, kjer je živel in umrl, prepeljali v njegovo rojstno vas blizu Splita. V cerkvi namreč menijo, da mož sodi »med štiri najpomembnejše intelektualce svojega časa«. Niso razkrili, kdo so preostali trije, toda omenjeni naj bi bil predsednik Hrvaške matice vse do leta 1945, torej prav v najsijajnejšem obdobju hrvaškega intelektualizma, ki ga je gojil fašistični režim Neodvisne države Hrvaške, katere zagovornik je bil Lukas. Tako je »akademik« Lukas leta 1941 v družbi ministra za verouk in avtorja rasnih zakonov Mileta Budaka razlagal, da so bile »žrtve hrvaškega naroda v boju za svobodo neizmerne in da se mora za današnje uspehe zahvaliti junaštvu brezštevilnih trpečih«. Ustaška taborišča za identitetno nečiste so takrat že delovala, Lukas pa je zasluge za »uspešnost« svoje fašistične domovine pripisal predvsem poglavniku NDH s sporočilom: »Naj Bog usliši poglavnikove in naše želje in naj živi ustanovitelj nove Hrvaške dr. Ante Pavelić.«

Ne vemo, kje je bil gospod Bog, ko je dosledno izpolnjeval ustaške želje v taborišču smrti Jasenovac, brez dvoma pa je pozneje stal ob strani Lukasu, saj jo je ta še pravočasno popihal čez mejo skupaj s svojim ljubljenim poglavnikom, potem pa v Rimu mirno živel do smrti in se najverjetneje ves ta čas cmeril zaradi neuresničenih ozemeljskih teženj NDH v zvezi z Bosno, ki jih je predstavil v svojem učbeniku Zemljepis Neodvisne države Hrvaške iz leta 1942.

»Filip Lukas se je odlikoval po človekoljubju, domoljubju, etičnosti in demokratičnosti. Želel bi, da bi te lastnosti krasile tudi ljudi v današnjih časih,« je splitsko-makarski nadškof brez kančka sramu govoril ob prevozu Lukasa v prahu v domovino, nato pa še naprej blebetal, kot bi bil na ustaškem zborovanju leta 1942, da je mož »ljubil Hrvaško v dobrih in slabih časih« – da, bili so časi, ki so bili za etnično nečiste državljane tedanje ustaške države res slabi –, zato je prepričan, da ga bo »Gospod nagradil za vse dobro, kar je bil napravil kot človek in domoljub«.

Zloveščost tukajšnje katoliške cerkve je neizmerna in po tem je resnično podobna pročetniški cerkvi v Srbiji, ob pomoči katere so sodno rehabilitirali vodjo četniškega gibanja Dražo Mihailovića in Milana Nedića, vodjo kvizlinške medvojne vlade. Tudi na Hrvaškem je leta 2017 resnicoljubno sodišče v Zagrebu razveljavilo smrtno obsodbo iz leta 1945, izrečeno Lukasu, malo pomembnemu intelektualcu, vendar uglednemu podporniku ustaškega gibanja. To je storilo na zahtevo združenja V imenu družin, konservativne profašistične skupine, ki pa je dovolj močna, da ji pravosodje, služabnik izvršne veje oblasti, ustreže. Tako se je v mater domovino vrnil še en ustaš, pa čeprav mrtev. Visoki cerkveni krogi so ga v celoti rehabilitirali.

Če bi bil Lukas še živ, gotovo ne bi bil zadovoljen z veličastnim kamnitim cvetom, simbolom ustaškega taborišča Jasenovac, tako kot ta ni povšeči niti srbski pravoslavni cerkvi, katere vladika Jovan prezirljivo trdi, da »pomen betonskega cveta ni jasno prepoznaven«, prav tako se »ne ve, na koga se nanašajo verzi I. G. Kovačića«, ki je, mimogrede povedano, umrl pod četniškim nožem. Zato, pravi, »je cerkvi dopuščeno, da prevzame svojo vlogo v zvezi z Jasenovcem, ker zagotavlja kolektivno identiteto večini žrtev«.

Če si ateist, je jasno, da si izmeček brez identitete. Sicer pa, vsa ideologija se na tem območju, tudi če govorimo o mrtvih, brezobzirno skrči izključno na identitetno razvrščanje, in ker je v Jasenovcu umrlo največ Srbov, krščenih in nekrščenih, bi se spodobilo, da bi zanje skrbela srbska cerkev, vsi drugi zahrbtno pobiti, recimo Romi, ki jih je bilo tam ubitih več kot 16 tisoč, ali hrvaški komunisti, pa so tako ali tako nepomembna identitetna golazen. Zato bo Srbija v Jasenovcu postavila veliko lepši spomenik, »ob 80. obletnici ustanovitve taborišča Jasenovac in ob obnovi spominskega kompleksa samostana Jasenovac pa sem se dogovoril, da se na območju Donja Gradina postavi veliko spominsko središče,« blebeta srbski predsednik Vučić, po mnenju katerega bi to »moralo biti vsesrbsko svetišče, v katero bi vložili precejšen znesek, kajti srbski narod se spominja svojih žrtev in se jih ne sramuje,« kot se je izrazil srbski vožd.

V skladu z nacionalistično idejo o vsesrbskem ozemlju, ki je seveda mirno ne more udejanjiti, se je zdaj odločil združiti še ves srbski podzemni svet in bo gradil svetišče v bližini spominskega središča Jasenovac, le da onstran meje, v Bosni, na območju mračnjaške Republike srbske. Katere vodja ne priznava genocida v Srebrenici, ker »kolektivna identiteta« tamkajšnjih žrtev ni srbska. Zdaj pa je, jojme, celo vodja Srbov na Hrvaškem, moj prijatelj Milorad Pupovac, končno našel svojo izgubljeno versko identiteto in nas o tem obvestil z objavo fotografije, na kateri je v nežnem objemu s patriarhom srbske pravoslavne cerkve Porfirijem. Kaj drugega naj torej poreče človek, ki noče biti nespodoben, kot: Jebite se s svojo identiteto!