Vodni topovi ali maslo?

Vlado Miheljak

8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Večkrat ugotavljam, da je slabo, da je samo 50 % odraslih oseb (na Hrvaškem; op. a.) cepljenih. Sociološko bi bilo to mogoče pojasniti. Tvegala bom in pojasnila s tem, da smo izšli iz sistema, v katerem se je odločalo centralno. Naši ljudje ne marajo takšnih centralističnih priporočil in ne želijo verjeti znanosti. Kako pojasniti, da imate v deželi, kot je Belgija, ki je decentralizirana, fragmentirana, okrog 80 % cepljenih? Zato menim, da je odpor na Hrvaškem težko pojasniti drugače kot sociološki, psihološki problem.«
— Podpredsednica Evropske komisije za demografijo Dubravka Šuica se je z globoko psihološko analizo dokopala do ugotovitve, da je za nizko precepljenost kriva Titova Jugoslavija. (Novi list, 3. 10. 2021)

»Za vsakega, ki bo v Sloveniji v prihodnje za posledicami okužbe z novim koronavirusom zbolel ali umrl zaradi nadaljnjega širjenja virusa, ki je v glavnem posledica prenizke precepljenosti prebivalstva, nosi soodgovornost večina na ustavnem sodišču, ki bolj varuje lik Josipa Broza – Tita kot zdravje Slovencev.«
— Tudi Janez Janša je z globoko psihološko analizo v razsodbi ustavnega sodišča prepoznal prstne odtise Titove Jugoslavije (Twitter, 30. 9. 2021)

»Podoba, ki jo je Slovenija danes poslala v svet, ni rožnata. Predvsem pa ni taka, kot bi si jo država, ki je nekoč veljala za zgled, zaslužila.«
 — Voditeljica Odmevov Rosvita Pesek se ni enoznačno opredelila, ali pošiljamo v svet boljšo ali slabšo sliko, kot si jo glede na razmere v državi zaslužimo. (Odmevi TVS, 5. 10. 2021)

Dilema maslo ali topovi kajpak ni nova. Kot sem pisal že pred leti, krilatico (Kanonen statt Butter) netočno pripisujejo Hitlerju, včasih tudi debelušnemu voditelju Luftwaffe Göringu. A dejansko jo je leta 1936, ko je govoril o duhu žrtvovanja nemškega ljudstva, izgovoril vodja propagande Goebbels: »V sili lahko shajamo brez masla, nikakor pa brez topov.« Krilatico je ob deseti obletnici prevzema oblasti (31. 1. 1943) sredi vojne vihre še poenostavil in zaostril, češ, najprej topovi, potem šele maslo (»Erst Kanonen, dann Butter!«). Svet se je odtistihmal spremenil, putra je dovolj in preveč, topov tudi, a dilema iz znamenite prispodobe ohranja aktualnost v novih pojavnih oblikah. V teh dneh se na pregretih ulicah Ljubljane oblikuje nova alternativa med (tokrat vodnimi) topovi in državljanskimi pravicami, ki jih v času Janševega režima tako tanko mažemo na kruh, kot so Nemci sredi vojne maslo.

Iz medijskih podob Ljubljane, kakršnih doslej nismo bili vajeni, izhaja sporočilo, da je Janša dobil v ulični množici svojega podobnika (kajpak z malo začetnico), ki mu je mentalno nadvse soroden, paranoiden, a še bolj fanatičen, če vam je ljubše, še bolj nor in predan poenostavljenemu cilju. Po logiki statističnega zaključevanja sicer velja za vse, ne za vsakogar, a to so ljudje, ki ne premorejo nobenega emancipatornega potenciala, ki se sicer ne zavzemajo za nobeno javno stvar. Hkrati pa so to ljudje, ki so pripravljeni iti do konca, če je treba, tudi do samega roba zemlje, ki ga sicer še niso videli, a vedo, da obstaja, ali celo čezenj. In več ko bo represije proti njim, bolj radikalni bodo. Ne le proti vladi, proti represivnim organom, ampak tudi proti novinarjem in celo ljudem, ki so se za razliko od njih cepili. Ampak v redu – prav nobenega izhodiščnega razloga ni, da bi jim omejevali pravico do javnega protesta. Pravna država in zrela demokracija ne moreta in ne smeta uporabljati represije vnaprej, na kredit, na zalogo. Po tistem, kar smo v torek lahko videli, je na novo usmerjena in vodena policija v torek dobesedno rinila v konflikte in spopade z množico. Prišli smo tako daleč, da te kot meščana, kot Ljubljančana, doleti doza solzivca, tudi če nisi udeleženec množičnega shoda, tudi če greš zgolj mirno po svojih opravkih in poteh. In tisto, kar je najhujše: vodni top in solzivec postajata standardna norma, standardna oprema, spremljevalca javnih protestov. Voditeljica Odmevov ima prav: v teh dneh prihaja iz Slovenije v svet drugačna, manj rožnata slika kot včasih. A ne zaradi uličnega divjanja; tega so Merklova, Macron in drugi udeleženci vrha na Brdu vajeni. Tisto, česar Peskova ni omenila, pa zares obremenjuje in blati slovensko podobo v svetu, je odnos Janševega režima do medijev, še posebej do STA (in tudi javne televizije!), odnos do kulture, odnos do šolstva, znanosti, do nevladnih organizacij, politizacija upravnih in represivnih služb ter pravi kadrovski cunami ..., pa tudi in predvsem redefiniranje zunanje politike in njenih prioritet, kar nas potiska med največje evropske spake (na čelu z Madžarsko, Poljsko ipd.).

Strah komunizma iz Marxove/Engelsove krilatice nič več ne blodi po Evropi, zdaj prihaja direktno v našo deželo. Nima namreč samo Evropa težav z lokalnim samodržcem Janšo, ampak ima Janša probleme z Evropo, saj mu vrača spomin na komunizem, ki ga je osebnostno oblikoval. Komunistični ideologiji se je Janša odpovedal, metode je ohranil. In danes kot tak predstavlja relikt pokomunistične Slovenije in vzhodne Evrope. Pač, povsod vidi sled Tita, Titove Jugoslavije. Ab ovo! bi rekli stari Latini. Vse izhaja iz jajca in Jajca. V vsakem njegovem dejanju, v vsakem ekscesu se kot v stripu izriše oblaček z latentno mislijo: Tito, partija, Kumrovec, akcija ...

Zato ga je še toliko bolj prizadelo, ker sklepom srečanja na Brdu ni uspel vsiliti predloga, da bi v skupni izjavi potencialnim prihodnjim članicam EU zapovedali jasno ograditev od komunističnega režima. Preverjeno boljševiške države zahodne Evrope, na čelu s Švedsko, so jasno izrazile, da so proti lustraciji in da zato predloga ne bodo podprle.

Hja, še iz nekih drugih časov vemo, da so največje žrtve komunizma prav oni – komunisti namreč. 

*slov.: Osnove janšizma za slovenske domoljube