Kačje jajce

Vlado Miheljak

15. 10. 2021  |  Mladina 41  |  Dva leva

»Stara družba, Abel, temelji na nadvse romantični podobi dobrega v človeku. In to vse zelo zakomplicira, saj z njo ne more udejanjiti naših idej. ... Dobri človek je zmota, perverzija narave ... Enkrat boš lahko vse to pripovedoval komu, ki bo sicer pripravljen prisluhniti, a ti ne bo verjel. Navkljub dejstvu, da lahko vsak, ki to želi, vidi, kaj bo prinesla prihodnost. Je kot kačje jajce. Skoraj že popolnoma razvitega reptila lahko jasno vidimo skozi tanko membrano.«
—Dr. Vergérus v finalu Bergmanovega filma Kačje jajce (Das Schlangenei/The Serpent’s Egg, 1977) napove vznik novega reda, v katerem bodo predanost, vera, zanos in tudi neusmiljenost, neoprostljivost presegli človeško jezo, strah, negotovost, razočaranje ter tudi resnicoljubnost in dobrohotnost »...

To je potrdil tudi dr. Ljubo Bavcon, ki je v svojem uvodnem referatu na konferenci SZDL o človekovih pravicah dejal: ’Vprašanja, kaj storiti s pravnomočno sodno odločbo, ki je v nasprotju z Ustavo SRS, ne moremo rešiti na ravni prava in njegovega načela, da je ničen vsak pravni akt, tudi sodna odločba, ki je v nasprotju z ustavo. Zato se bo to vprašanje reševalo na politični ravni z vsemi njenimi dnevnimi interesnimi ozadji in kot merjenje politične moči nosilcev stališč, ki so v sporu.’ Zanimivo je, da eminentni pravni strokovnjak meni, da bo šlo za politično odločitev.«
— Janša po potrebi označi dr. Bavcona za eminentnega pravnega strokovnjaka (Janša v javnem pismu Kučanu, Mladina 10. 11. 1988)

»Tole pa je preveč. Varstvo človekovih pravic in svoboščin? Odbiral ljudi za morišča, utemeljitelj jugoslovanskega kazenskega prava kot orodja za uničevanje ljudi, ki režimu niso všeč. Na vesti na tisoče uničenih življenj.«
— Janša po potrebi označi dr. Bavcona za množičnega morilca (10. 10. 2021)

Umrl je pravnik, profesor, antifašist, pretanjeni borec za človekove in državljanske pravice in svoboščine Ljubo Bavcon. Predvsem je umrl velik gospod. Srečeval sem ga razmeroma pogosto ob sobotah tam nekje v centru okrog Maximarketa, ko je šel najprej po nujnih nakupih in potem v svojo sobotno družbo. V bežnih pogovorih so iz njega vele galantnost, lucidnost, dobročudnost. Vsaj toliko kot na drugi strani iz tistih, ki ga ob smrti razglašajo za zločinca, veje ne le nepietetnost, ampak primitivnost, lažnivost, pritlehnost, sprevrženost. Na hude obtožbe, ki se niti terminsko niso mogle iziti, ker se je v času, za katerega ga pavšalno in zlonamerno bremenijo, šele vračal iz internacije, ni bil imun. Prizadele so ga. Ni razumel, da lahko kdo laž tako surovo instrumentalizira, zgolj zato, ker računa, da mu bo prinesla korist. Še manj je razumel, da evidentno zanikano domnevno dejstvo še vedno ponavljajo. Abusus non est usus, sed corruptela, bi rekli pravniki stare šole. Pač, zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost. A komu mar. Že Hitler je verjetno edinemu Slovencu, ki je z njim v živo spregovoril, povedal, da politike in politikov ne zavezuje nobena etična, nobena profesionalna in nobena občečloveška norma. Namreč, ko se je Branimir Kozinc, funkcionar Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, je na nekem zborovanju naletel na Hitlerja, se z njim rokoval in izmenjal nekaj besed. Med drugim mu je očital, da NSDP ni načelna, da ni prava nacionalna socialistična stranka, saj sprejema med drugim denar od judovskih kapitalistov, pa ga je Hitler cinično podučil, da je to sicer res, a da v politiki ni morale. Da zgolj interes definira polje morale, načelnosti in doslednosti.

Janša je kot nemoralni in amoralni reptil iz citirane Bergmanove mojstrovine. Film, ki je nastal v Berlinu v času, ko je bil zaradi neplačanih davkov Bergman v nemškem eksilu, je bil predvsem avtorjeva kritična refleksija lastne mladostne navdušenosti nad obetom novega brezkompromisnega, ultimativnega reda, v katerem več ne obstaja ne kriterij dobrega, ne kriterij slabega, ne kriterij resnice, ne kriterij vesti. Pač, barbarstvo, v katerem je tudi morala instrumentalizirana. Tu se kar sama ponuja vzporednica z odločnim cinizmom že omenjenega Adolfa Hitlerja: »Ja! Mi tudi smo barbari! To hočemo biti! To je častni naziv. Mi smo tisti, ki bomo svet pomladili. Ta svet je na koncu! Naša naloga je sejati nemir.«

Z ljudmi, ki zanikajo vsakršni moralni imperativ, preprosto ni mogoče voditi racionalnega dialoga. Vse je možno, vse je dopustno. Ne le, da je ugledni profesor Bavcon enkrat junak, drugič zločinec iz ust istega pokvarjenega človeka. Celo najtesnejši Janševi sopotniki so doživeli enako usodo. Bavčar, ki je, to mu je treba priznati, znal dvigniti celotno, takrat sicer že na politične spremembe pripravljeno Slovenijo, da bi rešil svojega prijatelja Janeza, je doživel hude diskvalifikacije takoj, ko sta se strankarsko razšla, in še zlasti potem, ko je vstopil v združeno LDS. Da ne govorimo o Ruplu, ki je bil v času svoje eldeesovske zablode deležen nepopisnih zmerljivk nekdanjega in trenutno spet aktualnega prijatelja in vzornika Janeza Janše.

Janša postopoma oblikuje novo politično-religijsko sekto. Nekakšno Janševo ljudstvo. V katerem Aleš Hojs pooseblja inteligentnost, Branko Grims dialoškost, Alenka Jeraj - Kopriva transparentnost, Marijan Pojbič kulturnost, sam predsednik pa osebnostno integriteto.

Še sreča, da večina tako katoliške kot ateistične Slovenija še ni zrela in dozorela za vpis v sekto. Bolj realna je skrb, da prenos oblasti po volitvah ne bo šel gladko. Seveda, če bo do volitev sploh prišlo ...