Živo blato Balkana

dr. Bogomir Kovač

8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Vrh EU – Zahodni Balkan na Brdu je ponudil vsa protislovja politične jeseni pandemijskega leta 2021. Diplomatski blišč na Brdu in poulične boje v Ljubljani, velike geostrateške dileme v trikotniku EU-ZDA-Kitajska ter balkansko razvojno tragedijo na obrobju EU. Hipokrizija in paternalizem nista mogla prekriti nemoči EU, vključno s sprenevedanjem glede Janševe podobe Slovenije. Dejstva so neusmiljena. EU izgublja mednarodno relevantnost, ker ni politično verodostojna in hkrati nima pravih ekonomskih rešitev. Presahnila je njena političnoekonomska inovativnost, s katero je stoletja oplajala svet. Zahodni Balkan je simptom teh zadreg. EU izgublja geostrateško igro na svojem pragu in ne na Pacifiku. Česar ne zmore rešiti doma, ne more izvažati drugam. Francija je tu večni politični pokeraš, Nemčija zastopnik statusa quo. Zato smo tudi nagradili Merklovo. Berlinski proces reševanja balkanske krize ni nič bolj učinkovit od domačih pobud Brdo-Brioni. EU si kupuje čast, mi jo zgolj razprodajamo. Živo blato Zahodnega Balkana pa se poglablja in širi.

Politični shod EU na Brdu je imel kratko uverturo. Washington je tik pred zdajci želel zgladiti zaostrovanje sporov med ZDA in unijo – očitno ima Bidnovo vračanje Amerike do EU podoben odnos kot Trumpov unilaterizem »Najprej Amerika!«. ZDA za svoje strateške cilje že dolgo kot paravan uporabljajo EU. Njena politično-ekonomska širitev po letu 2000 je za ZDA sprejemljiva predvsem kot vojaški prodor Nata proti vzhodu, mimo dogovorjenih in sprejemljivih meja za Moskvo. Hkrati so za ZDA danes v ospredju veliki geostrateški spopadi s Kitajsko, ekonomski, politični in tudi vojaški. Toda Indopacifiška regija EU zanima veliko manj. Tod je nekdaj kraljevala Velika Britanija, Francija je pobirala zgolj drobtine. Toda ostala je edina rezidenčna predstavnica EU na tem področju z jasnimi strateškimi interesi. Zato je 66-milijardni posel prodaje jedrskih podmornic Avstraliji tako pomemben. Avstralija je po petih letih pogajanj izigrala Francijo, hkrati je novi varnostni pakt AUKUS med Avstralijo, VB in ZDA povsem obšel EU. Francija je nedvomno ponižana, igrala je dvojno vlogo in izgubila. V imenu EU bi trgovala s Kitajsko, hkrati pa v lastnem prodajala podmornice za boj proti njej. ZDA in VB so tu ponudile več in tisto, česar Francija ne zmore: praktično usposabljanje mornarice in širši prenos vojaške jedrske tehnologije. Toda Kitajska za EU ni geopolitični nasprotnik, bolj gre za iskanje politično-ekonomskega partnerstva. Razkorak z ZDA je očiten, a za sedanjo EU globalno ni operativen. Zato so francoske pobude na Brdu o močni EU izzvenele v prazno.

Toda prav Francija je hkrati vplivna nasprotnica ponovne širitve EU. Ekonomsko ima prav. EU v kriznih razmerah potrebuje politično konsolidacijo, njeno institucionalno poglabljanje je pogoj za stabilno širitev. Zato že nekaj let blokira medlo nemško podporo hitrejšega integriranja Zahodnega Balkana v EU v zadnjih desetih letih. Politična tveganja tega početja pa so večja od morebitnih institucionalnih koristi primarne dograditve EU – nastala je kot mirovni projekt, toda njena širitev na vzhod je bila zaznamovana z balkanskimi vojnami. Balkansko vprašanje so v devetdesetih letih reševali Američani, kakopak z vojaško intervencijo Nata, EU pa prave politične in ekonomske rešitve še danes nima. Zato pada njen ugled, zato ostaja Zahodni Balkan ukleščen med interese ZDA in Kitajske, Rusije in Turčije, pa tudi Katarja in ZAR ... Dvoličnost EU je zato tu še bolj usodna.

Ekonomske številke povedo skoraj vse. Regija šestih držav ima nekaj več kot 18 milijonov prebivalcev, polovico Poljske, njihov BDP šteje 97 milijard, skoraj toliko nameri danes petmilijonska Slovaška. Širitveni pok po letu 2004 z desetimi postsocialističnimi članicami je vsem prinesel koristi, čeprav sta edino Češka in Slovenija uspeli preseči dve stari članici EU, Grčijo in Portugalsko. Deseterica se je znotraj EU razvijala hitreje, medtem ko je balkanska šesterica zunaj vse bolj zaostajala. Razvojna konvergenca je tam očitna, na Balkanu pa se je divergenca do EU samo še poglabljala. Tranzicija Zahodnega Balkana ima tri specifičnosti. Prvo fazo zaznamujejo balkanske vojne, kar je ključno za ekonomski zaostanek. Obdobje 2000–2008 zaznamuje delna konsolidacija, potem sledi dolgo desetletje ekonomskih kriz, politične stagnacije in čas dokončnega razvojnega zloma.

Danes je regija v vse bolj težavnem položaju. Rešitev pa ni, ne za orkestrirano izsiljevanje Severne Makedonije, ki ga izvajata Grčija in Bolgarija, in ne za druge večne meddržavne spore. Srbija ostaja vozlišče problemov regije, za samostojnost Kosova, za položaj Črne gore in pravoslavne cerkve, za BiH z Republiko Srbsko. Poskus iniciative »Odprti Balkan«, povezovanje članic, nekakšna nova CEFTA kot most za pristop do EU, je dobra pot, toda brez prave podpore. EU nadaljuje sistem ločenih pogajanj, notranji spori v regiji pa se krepijo. Največji problem regije je namreč notranja kohezivnost, ekonomska in politična. Zato je tudi za pristop k EU edina prava možnost sprejem šesterice v paketu; pogoj bi lahko bil njihovo notranje sodelovanje. Toda tudi za ta projekt potrebujejo pomoč in kredibilnost EU.

EU danes zmore glede Zahodnega Balkana malo, tudi na Brdu je bilo tako. Evropska perspektiva zveni prazno. Nasvet, da mora šesterica sama rešiti medsebojne probleme, je cinizem, ekonomska pomoč običajna neoliberalna hipokrizija. Zato ni nobenih zavez glede širitve, zgolj donacija tridesetih razvojnih milijard evrov v sedmih letih, tretjino BDP regije. Premalo za njen ekonomski preboj, preveč za nastavek dosedanjih političnih mahinacij. Zahodni Balkan potrebuje politične rešitve, teh pa EU nima niti zase. Zato je žal balkanizacija EU bližje kot evropeizacija Zahodnega Balkana. Janševa Slovenija to že dokazuje.