Sprememba paradigem

dr. Bogomir Kovač

15. 10. 2021  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Nobelova nagrada za ekonomijo leta 2021 je v rokah Davida Carda, Joshue Angrista in Guida Imbensa. Izbira je ob plejadi bolj razvpitih ekonomistov nekoliko presenetljiva, toda hkrati tradicionalna po obliki in vznemirljiva glede vsebine. Kanadčan Card in dva Američana, kakopak moški nagrajenci, predstavniki treh elitnih ameriških univerz, Berkleyja, MIT in Stanforda. Njihovi znanstveni prispevki se prepletajo, pripadajo epistemologiji naravnega eksperimentiranja, raziskovanju drugačnega sosledja vzrokov, povezav in učinkov. Smisel znanosti so eksperimentiranje, razumevanje konsekvenc različnih izbir in opredelitev dobrih odločitev. Toda kavzalnost je pri kompleksnih sistemih in tveganih procesih pogosto zabrisana, tudi zavajajoča. Angrist in Imbens sta prispevala teoretska orodja za učinkovitejše sintetiziranje teh spoznanj, Card se je proslavil z empiričnimi dognanji zlasti na trgu dela. Svet zahteva radikalno spremembo paradigem. Letošnji nagrajenci so del teh stremljenj.

Podeljevanje Nobelovih nagrad letos praznuje 120-letnico. Leta 1895 je Alfred Nobel v švedsko-norveškem klubu v Parizu podpisal slovito oporoko, šest let kasneje so na petih znanstvenih področjih podelili prve nagrade za izjemne dosežke. Za Nobela je družbeno odgovorna znanost temelj civilizacijskega razvoja, dejanski »dinamit« družbenega napredka. Izumitelj dinamita in podjetnik, »trgovec s smrtjo«, kot so ga imenovali, se je svetu s to potezo za večno oddolžil. Usoda Nobelove nagrade za ekonomijo krasi podobna inovativnost. Ob tristoletnici švedske centralne banke Riksbank so leta 1968 sklenili dogovor z Nobelovim skladom o financiranju in podeljevanju posebne nagrade za ekonomske vede. Leta 1969 sta jo prvič prejela Tinbergen in Frisch, evropska ekonomista, kar je ob prevladi Američanov še danes redkost. Podobno, kot to velja za ženske nagrajenke, saj sta doslej zgolj dve uvrščeni v ta imenitni moški klub,

Ostromova (2009) in Duflojeva (2019). Nagrada je spreminjala svoj opletajoči naziv vse do leta 2006, ko je dokončno postala Nobelova nagrada za ekonomijo. Kapital in čas sta očitno opravila svoje in zabrisala sledi, »naravni eksperiment« je uspel. Ekonomisti so z njim dokazali, zakaj sodijo v prvotno Nobelovo druščino.

Ekonomska veda se je v 20. stoletju razvijala kot abstraktna znanost, polna umišljenih modelskih predpostavk in racionalnega vedenja ljudi. Bila je vse dlje od realnega sveta, čeprav ga je s svojimi napovedmi vse bolj ustvarjala. Standardizirane raziskave s povprečji, odkloni in simulacijami, polne kompleksne matematične analize, so empirično pristale v slepi ulici. Raziskovalci so nadzorovali vse parametre, od izbire in modelskega procesiranja do ponujanja sklepov in potrjevanja abstraktnih zakonitosti. Šele realno eksperimentiranje z dejanskim stanjem v družbi je razbilo udobnost takšnih raziskovanj. Realni podatki in opazovanja lahko določajo povsem drugačna zaporedja vzrokov in posledic, naključni dogodki ali spremembe imajo različen vpliv na določene skupine ljudi in lahko povsem spremenijo njihov položaj in ravnanje. Zato so pri eksperimentiranju tako pomembne realne nadzorne skupine. Pred leti sta salonski ekonomski svet šokirala Levitt in Dubner s svojo »odštekano ekonomijo«. Letošnji nagrajenci so odštekonomiji dali znanstveni pečat.

Kompleksni dinamični adaptivni sistemi so nelinearni, zato nikoli ni jasnih razmerij med vzroki in posledicami, so avtopoetični, ker imajo sposobnost samoobnavljanja. To zahteva celovitost obravnav in spoštovanje različnosti, negotovost zamejuje naše sposobnosti obvladovanja kompleksnih razmer, od podnebnih sprememb do ekonomsko-finančnih kriz in sedanje pandemije. Letošnji Nobelovi nagradi za fiziko in ekonomijo sta precej povezani. In prav neulovljive vzročne povezanosti lahko uokvirite, če jih dobro definirate, upoštevate lokalne posebnosti in vztrajate pri celovitosti podatkov. Preprosto, naravni eksperimenti omogočajo izolacijo posebnih vzrokov in učinkov. Tako postajajo najbogatejši vir novih spoznanj in znanja.

Vzemimo najvplivnejši praktičen primer. Card je skupaj s pokojnim Kruegerjem izpodbil zakoreninjeno ekonomsko spoznanje, da višje plače povzročajo večjo brezposelnost. Naravni eksperiment je zajel 400 restavracij dveh sosednjih držav v ZDA in ni potrdil zakoreninjene korelacije. Nasprotno, višje plače zvišujejo povpraševanje, produkcijo in zaposlovanje, nižje povzročajo večjo mobilnost delavcev in višjo frikcijsko brezposelnost. Podobno je Card v povsem konkretnih razmerah kubanskih migrantov na Floridi dokazal, da migracije ne znižujejo dohodkov domačinov, temveč jih povečujejo. Migracije so torej koristne za trg dela in ne obratno, kot meni sedanja vlada. Tudi pozitivna korelacija med izobraževanjem in višjimi plačami je znana, toda ni enoznačna. Nekaterim je bližje praktično delo, drugim bolj abstraktno, toda tisti s krajšim poklicnim izobraževanjem lahko zaslužijo v svoji delovni dobi več kot visoko izobraženi. Običajno sklepamo, da premožni ljudje živijo dlje, toda dejansko dolgoživost bolj določajo drugi dejavniki, in podobno. Vzemimo recimo usodnost datumov rojstva, enih rojeni proti koncu leta in drugih na začetku naslednjega. Teh nekaj dni ali tednov odloča o vpisu v šolo, o dolgosti izobraževanja, plačah, tudi o upokojevanju. Pozitivni učinki so pri ljudeh, rojenih v zadnjem kvartalu leta, za desetino večji kot pri onih, rojenih na začetku koledarskega leta. Usoda nehotenih sprememb je posledica razkritij nepojasnjenih vzročnih povezav.

Revolucionarni naboj tovrstnih empiričnih raziskovanj spreminja naše razumevanje okostenelih spoznanj in vpliva na drugačne odločitve. Delo letošnjih nagrajencev je prelomno, ni pa epohalno. Spreminja poglede na družbo, manj družbo samo. Politični dinamit ni v glavah nobelovcev, temveč v rokah ljudi.