Trojna težava

dr. Bogomir Kovač

22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Prva energetska kriza v 21. stoletju je za EU nepričakovan politično-ekonomski šok. Energetska preskrbljenost je preprosto temelj gospodarskega razvoja in socialnega življenja slehernika, zadeva vse sfere sodobne tržne družbe. Energetske krize so se zdele oddaljena preteklost, stabilnost cen in ponudbe energije smo doživljali kot samoumevno dejstvo. Zato sta sedanji skok cen na energetskih trgih in povečanje inflacije za mnoge zgolj prehodna pojava, posledici tržnih nihanj in posebnih okoliščin. Toda dejansko gre za dolgoročen ciklični, strukturni in sistemski problem. Energetska kriza se žal ne bo končala spomladi in evropski pristop ni najboljši od vseh možnih svetov. Pred podnebnim vrhom v Glasgowu novembra 2021 smo doživeli prvo tržno streznitev, usodni trk političnih želja in dejanskih energetskih možnosti. EU je tu doživela očiten poraz svoje zgrešene neoliberalne energetske politike. Zato je zanjo energetska kriza politično nevarnejša od ekonomske.

Sedanje visoke cene energije so del tržnih gibanj, višjega povpraševanja, manjših tekočih zalog, zlasti plina, zgrešenih pogodbenih razmerij energetskih podjetij, pa tudi špekulativnih tržnih transakcij na energetskih trgih. Zadevajo tudi zgrešeno tržno ureditev z deregulacijo in liberalizacijo evropske energetske ureditve, napačno in naivno energetsko politiko in razvojno strategijo držav pri želeni tranziciji od fosilnih energentov k alternativnim virom energije. Tu so še geopolitični pretresi, kar v EU dodobra pojasnjujejo usoda Severnega toka in nenavadni spori v trikotniku ZDA, Nemčije in Rusije. V 21. stoletje želimo stopiti s staro blaginjo in novimi alternativnimi energenti, prilagodili bi industrijo 5.0., toda ohranili stare modele potrošnje. In tu tiči politična hipokrizija sedanje dobe.

V Glasgowu bomo čez dober mesec sklepali nove politične sporazume glede podnebnih ciljev, toda tokrat prvič z grozečim ozadjem prve energetske krize 21. stoletja. Dejstvo je, da zaradi podnebnih sprememb hitimo z zapiranjem ogljičnih virov, najprej premoga, potem nafte in nazadnje plina. Toda pokritje energetskih primanjkljajev ni nikjer niti tehnično niti ekonomsko uresničljivo. Energetsko krizo v sedemdesetih letih je zakoličil naftni kartel OPEC, današnje energetske niti vlečejo predvsem ZDA, Rusija in Kitajska, EU ponuja zgolj globalne politične iniciative. Očitno danes tehnološko nimamo pravih alternativ, trajnostni viri niso niti zadostni niti dovolj stabilni. Investicije v trajnostne vire so absolutno premajhne, energetska politika pa je zaradi prevladujoče tržne naravnosti zgrešena. Energetska recesija in cenovni šoki bodo zato postali stalnica in ne naključna posebnost.

Zavedati se moramo, da sta gospodarski razvoj in blaginja ljudi zadnjih štirideset let temeljila na nizkih cenah energije. Višje cene energije bodo v prihodnje edini izhod zaradi višjih stroškov tehnoloških sprememb, zelene transformacije proizvodnje in načinov porabe. Inflacija in kreditno financiranje sta tu večni trik prerazdelitve bremen in zagotavljanja razvoja. EU prihaja v Glasgow z novim naborom svojih podnebnih ciljev. Sedanja evropska komisija razume svoj zeleni »New Deal« kot ključni korak družbene transformacije EU. Že dvajset let razvija tržni model trgovanja z emisijskimi kuponi (ETS), veliko si obeta od koordinacije nacionalnih energetsko podnebnih načrtov (NEPN). Toda NEPN so brez energetske unije neuporabni planski papirji, sistem ETS pa je problematičen zaradi izjem, problema enotnih cen in špekulativnega trgovanja. Dejstvo je, da noben ekonomski pristop, od ETS do zelenih davkov, ni dal zadovoljivih rezultatov. Novi podnebni cilji so zato politični alibi za ekonomski polom na energetskem področju.

Poglejmo nekaj dejstev. Cena ogljičnih dovoljenj se je v EU letos podvojila, modelsko bi morala realno rasti okoli osem odstotkov na leto. Cene energije so na letni ravni v povprečju višje za 17 odstotkov, inflacija na ravni EU pa je 3,4 odstotka in v energetiki dobiva nevarno spodbudo. Stroški zelene tranzicije naj bi bili za EU do leta 2030 okoli 3500 milijard, 500 na leto, toda zadostnih virov ni v nobenem evropskem razvojnem načrtu. Kdo bo torej plačal želeno tranzicijo k podnebnim ciljem 2030? EU, članice, podjetja ali gospodinjstva? Dvig energetskih cen in inflacija v EU ponujata del odgovora, najšibkejši člen so državljani, razdrobljeni in nemočni porabniki s svojimi mesečnimi računi. Evropska komisija ponuja dve temeljni rešitvi – hitrejši prehod na obnovljive vire in večjo solidarnost, članicam priporoča venček ukrepov, od začasne regulacije cen do davčnih olajšav in subvencij. Toda vsi ti recepti so bolj vzrok sedanje krize kot njihov blažilec.

Slovenija je dosedanji ugoden energetski položaj zapravila. Stroški električne energije so bili vedno nizki, na račun amortiziranih starih elektrarn, tudi JEK. Reči so z leti pokvarile prenizke in zgrešene investicije, predvsem pa velika koncentracija ponudbe električne energije in iztrošen sistem, ki ga bo treba v naslednjih letih obnoviti. Težava je trojna. Čakajo nas nujen dvig cen, kar vodi v višjo inflacijo in poglobitev energetske revščine za tretjino prebivalstva. Potrebujemo energetsko varnost, samozadostnost in hkrati zeleno transformacijo virov, za kar potrebujemo 700 milijonov na leto do leta 2040. Toda odločitev ni, virov pa tudi ne. In navsezadnje, energetska politika je v tem trenutku ključna razvojna politika države. Stabilnost energetike šele omogoča njeno ekonomsko in politično stabilizacijo. Najdražja energija je tista, ki je ni, tu ni rešitve ne levih ne desnih.

Energetska kriza je posledica neuspešnega spopada s podnebnimi spremembami. Zato politike skrbi, kakšna bo politična legitimnost novih namer v Glasgowu. Slovenijo pravo soočenje z energetsko krizo čaka leta 2023, ko bodo volitve mimo. Politiki pri nas sijejo tudi brez luči.