Porazi cepilne strategije

N'toko

7. 1. 2022  |  Mladina 1  |  Žive meje

Nekdanji (in skoraj zagotovo bodoči) predsednik ZDA Donald Trump je v pogovorni oddaji Billa O’Reillyja doživel enega redkih kratkih stikov s svojimi oboževalci. Množico gorečih antivakserjev je nagovoril s kontroverznim sporočilom: »Če se nočete cepiti, vas ne smejo siliti … (bučen aplavz), ampak! …(nelagodna tišina) … ne dovolite, da nam vzamejo zasluge za cepiva. Rešili smo desetine milijonov življenj, bodite ponosni na to! (nejasen šum)« Ko je O’Reilly pokroviteljsko dodal, da sta oba s predsednikom že dobila poživitveni odmerek, je nelagodje občinstva prešlo v glasno negodovanje. Trump, nevajen takšnih situacij, se je spustil v odkrit prepir. »Ne, ne, ne, ne, nehajte s tem!« Nikakor ni mogel sprejeti, da ljudje sovražijo njegovo cepivo. Še pred dobrim letom je paradiral pred kamerami kot veliki rešitelj, ki je v rekordno hitrem času zagotovil cepivo proti covidu, zdaj pa mora ravno zaradi tega poslušati žaljivke lastnih privržencev.

Trumpovo reklamarsko pačenje, ki trči ob zariplo jezo množice v rdečih »MAGA« čepicah, je zgolj lepa karikatura prepada med potencialom in realizacijo protikovidnega cepljenja. Na eni strani napihnjene obljube, na drugi strani bridko razočaranje. V ZDA in drugod po svetu smo se še nedavno tepli za cepiva. Videli smo jih kot luč na koncu tunela, rešitev pred mučnimi lockdowni, vrnitev v normalnost, zmago znanosti … Zato so z izjemo majhne skupine hardcore anticepilcev ljudje odštevali dneve, ko bodo lahko končno šli pod iglo. Naši mediji so bili dva meseca polni kritičnih naslovnic o tem, kako vlada prepočasi nabavlja cepiva in ne pusti zdravstvenim domovom dovolj hitro cepiti. Trump si ni kar tako jemal zaslug, podpora cepljenju je bila dejansko enormna. Kaj se je vmes zgodilo? Za veliki obrat v odnosu ljudi očitno ne moremo kriviti antivakserjev – da bi razumeli vsesplošno skepso, moramo pogledati poraz cepilne strategije same.

Seme poraza je bilo zasejano že v marketingu ob lansiranju cepiva, saj so politiki povsod po svetu obljubljali čudeže. Jasno, potrpežljivost ljudi, ki so prestali več napornih lockdownov, je bila povsod na koncu, zato je vsak voditelj želel volivcem (predvsem pa kapitalistom) pokazati, da bo agoniji naredil konec. Cepivo so oglaševali kot instantno rešitev problema – vzameš dva odmerka in si za vedno rešen razmišljanja o covidu. V resnici takšnega cepiva niso imeli. Imeli so le različne variante testnih produktov, ki bi s precepljenostjo vsega sveta in ob upoštevanju ostalih ukrepov zmanjšali možnosti okužb in resnost obolenj, dokler ne bi sčasoma nevtralizirali virusa. Tudi to je nekaj. Jasno je, da sredi globalne pandemije ni bilo pet let časa za normalen razvoj in testiranje cepiv – večina ljudi bi sprejela kompromise in neznanke, če bi jim to povedali. Ker pa je bilo lansiranje cepiv polno lažnih obljub o tem, kaj ta lahko dosežejo, so ob novih valovih okužb hitro sledila razočaranja. »Cepivo ne deluje, moj prijatelj je zbolel, čeprav je cepljen!« So vlade res mislile, da ljudje ne bodo opazili? Voditelji so izpadli kot lažnivi trgovci, ki poskušajo ljudem vsiliti defekten produkt, za njegovo neučinkovitost pa krivijo kar kupce.

A usodnejše kot marketinške napake so bile napake v distribuciji. Politiki morda razmišljajo znotraj okvirov nacionalnih držav, virusi pač ne. Medtem ko so fatalistično zasledovali odstotke precepljenih ljudi v posameznih državah, so spregledali brutalno cepilno neenakost na globalni ravni. Ko v bogatih državah dajejo tretje odmerke, je kar 91,5 odstotka prebivalstva revnih držav še brez prvega. Ne le, da bogate države kopičijo cepiva in jih celo puščajo propadati, ampak tudi ovirajo distribucijo s patenti in diplomatskimi ovirami. Politično všečna logika »najprej poskrbi zase« pa je seveda kratkega roka – prav države, ki ostajajo neprecepljene, so tiste, v katerih nastajajo nove mutacije virusa, ta pa se vrača na bogati sever odpornejši na obstoječa cepiva. In ker so na bogatem severu odpravili vse druge preventivne ukrepe, je v letu, ko so cepiva že bila na voljo, tam dejansko umrlo več okuženih s covidom kot prej. Sebično zamišljena cepilna kampanja je tako sprožila začarani krog – neenakomerna delitev cepiv pomeni nadaljnje širjenje virusa, širitev postane razlog za cepilno skepso, skepsa pospešuje širitev.

Zadnji veliki poraz cepilne strategije pa se je zgodil, ko so zahodne vlade začele spoznavati, da se prostovoljno ne bo cepilo niti približno dovolj ljudi. Politiki so se očitno pustili zapeljati lastnim reklamam in verjeli, da bodo množice same hitele na cepilna mesta. Pozabili so, da je povpraševanje po cepivih izhajalo zgolj iz želje po ukinitvi lockdownov. Poleti so se lockdowni že povsod ukinili, in ko so jeseni kljub porastu okužb zatrjevali, da ne gremo nikoli več v zapiranje, se tudi povpraševanje po cepivu ni nikoli več povečalo, pa naj so ga še tako reklamirali. In kaj so potem storili naši nespretni trgovci? Uvedli so drag in neživljenjski sistem digitalnega (samo)nadzora vsega prebivalstva, da se v čisto vsaki stavbi v državi uveljavi sistem razločevanja med cepljenimi in necepljenimi. Naša mesta so spremenili v labirint checkpointov in birokratskih postopkov, ki jih sovražijo vsi. PCT seveda ni spodbudil splošnega prostovoljnega cepljenja, ampak je sprožil splošen upor in zabil zadnji žebelj v krsto cepilne strategije. Če se ozremo nazaj, bi živeli v bistveno manj totalitarnih razmerah, ko bi vlada že na začetku zapovedala obvezno cepljenje, namesto da je pod krinko »proste izbire« zgradila ta pošastni mehanizem nadzora.

Trump v svojih narcisoidnih nastopih vedno pove nekaj resnice: zahodni kapitalizem je zmožen izumiti izjemne stvari – v komaj nekaj mesecih je proizvedel cepivo proti covidu. Pozabi pa na drugo plat medalje: kapitalizem tega znanja ni zmožen uporabiti v prid ljudem. Cepivo bi dejansko odpravilo virus, če bi bilo narejeno za varovanje zdravja človeštva. Ker pa je nastalo v kapitalizmu, je varovanje zdravja le stranski učinek – pravi namen je, da delavce v industrializiranih državah čim hitreje potisne nazaj na šihte in potrošnike čim hitreje v trgovine, da izbori nekaterim državam prednost pred drugimi in da zraven farmacevtske korporacije čim več zaslužijo. Pri tem se je kapitalizem zanašal na svoje standardne metode: infantilni marketing, tržno distribucijo in represijo. Trmasti upor ljudi, ki ga ne more omehčati še tako ljudski politik, je edina možna posledica.