-
14. 1. 2022 | Mladina 2 | Za naročnike
-
Kot mi je pred kratkim povedal dober prijatelj iz Sarajeva, se sprašuje, ali ni že čas, da si pripravi zaloge hrane, ker v BiH ne diši po ničemer dobrem. Je takšen odziv pretiran ali pa je udejanjenje najbolj črnega scenarija spet verjetno zaradi nenehnega destabiliziranja te države od znotraj, pa tudi ob pomoči najbližjih sosedov? Je mogoče, da nas je, kot da bi se znašli v kakem poblaznelem časovnem stroju, izstrelilo nazaj v leto 1992, ko je tik pred vojno večina državljanov BiH še vedno verjela, da je prelivanje krvi nemogoče, ker je Bosna večetnična država treh narodov, ki živijo v slogi in medsebojnem spoštovanju? Ko smo te dni gledali oblastniško brezumje voditelja tamkajšnjih Srbov med praznovanjem 30. obletnice ustanovitve paradržave Republike srbske, so lahko le največji optimisti skomignili z rameni in niso občutili jeze, niso slišali vojaških bobnov, kot v najboljših dneh nacionalističnih zborovanj na začetku devetdesetih let v Srbiji in Hrvaški.
-
Ugledni britanski tednik The Economist je Slovenijo uvrstil na drugo mesto med 23 držav OECD glede ekonomskega obvladovanja pandemijske krize. Podatek je presenetil vse, zagovornike in nasprotnike sedanje vlade. V politično razcepljeni in volilno razgreti državi se je vnel spopad za ekonomsko interpretacijo teh številk. Analiza Economista je strokovno legitimna, primerjave podatkov dovolj objektivne, toda hkrati tudi zavajajoče. Ne samo za Slovenijo, temveč tudi za druge države. Učinkovitosti ekonomskih in razvojnih politik ni mogoče stlačiti v pet kriterijev. Še manj lahko z njimi merimo učinkovitost držav in zadovoljstvo ljudi. Ekonomski rezultati Slovenije so dobri, toda cena vladnega ekonomskega populizma bo visoka. Njene protikrizne politike pregrevajo slovensko gospodarstvo in so ga prekomerno zadolžile. Večina pozitivnih rezultatov danes bo jutri povzročila negativne posledice. Economistu navkljub.
-
Predpostavimo, da Janša dobi še en mandat, in se vprašajmo, v kaj bi se s tem spremenila Slovenija. Natančen odgovor ponuja njegova sedanja vladavina: prihodnost bi bila nevarna in mučna. Podsistemi bi drug za drugim padali v popolno podrejenost izvršni oblasti. Najbolj in najprej tisti, ki so tudi formalno izpostavljeni nareku politike. Policija, vojska, državna administracija in državna podjetja bi izgubili zadnje ostanke avtonomije in postali orodje SDS in njenih privilegirancev. Naslednja velika tarča bi bili sodstvo in mediji, vsi po vrsti ranljivi. RTV je deloma že pod nadzorom, Pop TV bi se lotili prek Telekoma, večjih tiskanih medijev pa s pritiski na lastnike z interesi v gospodarstvu. V isti sapi bi bili na udaru zdravstvo, šolstvo, kultura.
-
Zaradi epidemije kovida je tekma svetovnega pokala v smučanju Zlata lisica v Kranjski Gori potekala brez gledalcev. Spominsko srečanje na kraju poslednje bitke Pohorskega bataljona so organizatorji odpovedali zaradi naraščajočega širjenja virusa omikron. No, v Dražgošah so navzlic vsemu priredili proslavo dražgoške bitke, na katero je prišel poldrugi tisoč obiskovalcev. Dražgoše – über alles! Medijska poročila o slovesnosti so izpostavila govornika Milana Kučana, prvega predsednika države, ki pa je nemško nasilje nad civilisti in požig vasi med okupacijo 1942 vzel za izhodišče, na katerem je postavil, da potekajo sodobne fašistične metode pod drugimi oblikami in navajal kritike nad slovensko vlado 2020-2022, ki ji je očital razgraditev ustavne ureditve, napade na sodstvo, tožilstvo in medije, vladne ukrepe označil za predvolilna darila, ter pozval k prihodu na pomladne volitve, ki so sredstvo za zamenjavo aktualnih oblasti.
-
Vojske nikoli niso šle na osvajalske in morilske pohode same in osamljene. Od antike prek srednjega veka vse do novodobnih vojn so jih spremljale kurbe, vlačuge, priležnice. Spolne delavke pač. Pa tudi zabavljači. Pa kurati, ki so tako ali drugače skrbeli za duhovno oskrbo. Ker logistika priložnostno skupaj zbobnanih zgodnjih vojska in pohodov ni delovala, so ne le za drobne priboljške, ampak celo za hrano in saniteto skrbeli drobni trgovčiči. Mešetarji so prodajali vsakovrstno blago, neprisilne »spolne delavke« telo, zabavljači smeh, kurati iluzijo in lažni up. Spomenik vsem vlogam po malem je v enem svojih najboljših komadov postavil Bertold Brecht. Namreč, v delu Mati Korajža in njeni otroci (1938/1939) s podnaslovom Kronika iz tridesetletne vojne je oslikal večplastno preračunljivo in plebejsko naravo marketendarice Ane Fierling, pri vojskah in vojščakih znane pod imenom mati Korajža, ki svoj kramarski voz s tremi otroki vleče v vojaškem pratežu od Švedske do Bavarske, od Poljske in Češke do Francije v času vseevropskih verskih in geostrateških vojn v začetku sedemnajstega stoletja. Brechtova mati Korajža ni visoko moralna, ne nemoralna, je preprosto amoralna, preračunljiva. Vojna, strahote, lakota, pomanjkanje, kuga, smrt, smrad teles in trupel so pač posel in priložnost malih, ušivih, garjavih ljudi. Ali kot poje v songu: Slabič, ki stežka se prebija, / se pač obriše, ko bo mir. Saj vojska je samo kupčija. / Blago je svinec, ne pa sir. Kar pomeni tudi, da prihajajoči mir ni priložnost, ampak grožnja.
-
Biti sindikalni zaupnik, predsednik sindikata ali pa aktivistični voditelj je izredno težko in tudi neprijetno delo. Na nasprotni strani namreč vedno stojijo močni ljudje, ljudje z močjo funkcij, ljudje s svetovalci, pravniki, analitiki, ljudje z dejansko močjo, ljudje z vplivom, ki so tudi ves čas korak pred sindikalnim zaupnikom. A to ni najbolj neugodno pri tem: dejansko je voditelj sindikata ali aktivist praktično vedno poraženec; tudi ko kaj doseže, je to po navadi daleč od želja članstva, pa čeprav je bilo že to težko doseči. Zmage so vedno delne, majhne. Seveda mora biti zaradi avtomatično podrejene vloge ves čas agresiven, trd, neizprosen, siten, ker pogosto le tako sploh pride do besede oziroma v soj žarometov. A kaj je najhuje pri tem? Da ga tudi takrat, ko bitko izbojuje, ko torej dejansko zmaga, ne črtijo le na nasprotni strani, ampak ga imajo po navadi dovolj tudi lastni ljudje, za katere se je izpostavljal, saj niso nikoli zadovoljni z doseženim. In prav zaradi tega je težko biti sindikalni zaupnik ali aktivist: velikokrat zgolj poskuša ohraniti pridobljeno. Nikoli torej ni prave zmage, gre pogosto zgolj za odbijanje napadov, za skakanje iz ene bitke v drugo, pričakovanje sindikalne baze je veliko, zmage pa redke in pogosto tudi pirove.
Iskanje brez piškotkov ni možno
