Bosanski časovni stroj

Heni Erceg

14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Hrvaška

Kot mi je pred kratkim povedal dober prijatelj iz Sarajeva, se sprašuje, ali ni že čas, da si pripravi zaloge hrane, ker v BiH ne diši po ničemer dobrem. Je takšen odziv pretiran ali pa je udejanjenje najbolj črnega scenarija spet verjetno zaradi nenehnega destabiliziranja te države od znotraj, pa tudi ob pomoči najbližjih sosedov? Je mogoče, da nas je, kot da bi se znašli v kakem poblaznelem časovnem stroju, izstrelilo nazaj v leto 1992, ko je tik pred vojno večina državljanov BiH še vedno verjela, da je prelivanje krvi nemogoče, ker je Bosna večetnična država treh narodov, ki živijo v slogi in medsebojnem spoštovanju? Ko smo te dni gledali oblastniško brezumje voditelja tamkajšnjih Srbov med praznovanjem 30. obletnice ustanovitve paradržave Republike srbske, so lahko le največji optimisti skomignili z rameni in niso občutili jeze, niso slišali vojaških bobnov, kot v najboljših dneh nacionalističnih zborovanj na začetku devetdesetih let v Srbiji in Hrvaški.

Med grozečo vojaško-policijsko parado, ki jo je v Banjaluki uprizoril Milorad Dodik z odkrito podporo srbskega vodstva in prikrito hrvaškega, se je zdelo, kot da so vse vezi v skupni državi Bošnjakov, Srbov in Hrvatov za vedno pretrgane. In da nesrbsko prebivalstvo upravičeno trepeta, da se Dodikov secesionizem ne bo končal in se tudi ne more končati po mirni poti. Prikaz oborožitve in moči so iz častne lože spremljali Dodik, srbsko vodstvo, ruski veleposlanik, za njihovimi hrbti pa se je šopiril pomemben gost, vojni zločinec Vinko Pandurević, ki je bil v Haagu zaradi pobijanja Bošnjakov iz Srebrenice obsojen na 13-letno zaporno kazen.

Praznovanje dneva RS, ki ga je ustavno sodišče BiH trikrat prepovedalo, so pospremili nacionalistično divjanje in grožnje nesrbskemu prebivalstvu v vseh mestih te »države«, utemeljene na zločinu in genocidu, katere ustanovitev je bila leta 1992 uvodno dejanje v vojno v BiH, njeni ustanovitelji Radovan Karadžić, Biljana Plavšić, Momčilo Krajišnik … pa so bili pozneje vsi obsojeni zaradi vojnih zločinov. O incidentih s streljanjem so poročali iz Foče, Bijeljine, Prijedora …, krajev strahotnih zločinov nad Bošnjaki – samo v Prijedoru je srbska soldateska pobila kar 3000 Bošnjakov –, streljalo se je na džamije, zasijali so ogromni plakati s podobo zločinca Ratka Mladića, obsojenega za genocid v Srebrenici, v Srbiji so policisti v neki krčmi, opogumljeni z opisanim razpoloženjem, prepevali odvratno pesem: »Oj, Srebrenica, tako si mi mila, bog daj, da bi se trikrat ponovila.«

Med tem dogajanjem je na proslavi v Banjaluki srbska premierka pojasnila »zgodovinsko resnico« o pokolu v Srebrenici, etničnem čiščenju, srbskih zločinih; rekla je, da so se bosanski Srbi leta 1992 »borili samo za kolektivne in državljanske pravice in tako skušali preprečiti ponovitev zločinov iz druge svetovne vojne, v strahu zaradi povampirjenega ustaškega vzklika ’Za dom spremni’«, in da bi, če ne bi ustanovili Republike srbske, spet doživeli Jasenovac. Torej ustaško taborišče na Hrvaškem. V slogu svojih političnih očetov je dodala, da je »obstajal načrt za nadaljevanje genocida, začetega v Neodvisni državi Hrvaški, po 50 letih«, a na srečo je nastala Republika srbska, »da bi preprečila ponovno trpljenje Srbov, vzpostavila mir in stabilnost«.

»Jamstvo« miru in stabilnosti v BiH pa je prav Dodik, kriminalec pod krinko nacionalista, »vreden« nekaj milijonov evrov, po mnenju katerega je »razpad Bosne neizogiben«, ker ni »nič drugačna od zamisli o ustaški državi iz prejšnjega stoletja« in zato »nesprejemljiva za Srbe, katerih naravna opora je Srbija«, množični zločini nad Bošnjaki v devetdesetih letih, taborišča, posilstva, vse to je bil zgolj boj za svobodo in voditelji bosanskih Srbov za ta dejanja ne nosijo nikakršne odgovornosti. Potemtakem nedolžni gnijejo v zaporih po svetu.

Se je uradni Zagreb odzval na vse te nevarne grožnje z nelegalne proslave v neki nelegalni tvorbi, ki so spet povzročile strah med povratniki, posebej med Bošnjaki? Seveda ne, kajti hrvaški predsednik – ta BiH žali, kadarkoli utegne – na državniške obiske rad sprejema povampirjenega secesionista Dodika in posluša trditve o neizbežnosti razpada BiH, pa tudi vladajoča HDZ nima nič proti tej zamisli, ki izhaja iz davnega Tuđmanovega in Miloševićevega dogovora o delitvi te države in širjenju Srbije in Hrvaške na njeno ozemlje. Ena vojna za uresničitev te zamisli ni bila dovolj, prezir do obstoja BiH pa je vodilni motiv politike Hrvaške in Srbije, zato je za obe državi vodja bosanskih Srbov še kako pomemben dejavnik. Nevarni nacionalistični hepening, ki ga je pripravil, so zaljšali tudi tuji desničarski izmečki, trije člani profašistične francoske stranke Marine Le Pen. Prav tako ni šlo brez prisklednika, patriarha srbske pravoslavne cerkve Porfirija, ki je ustanovitev Republike srbske že prej imenoval »dejanje pravičnosti«.

Toda kaj je na tem velikosrbskem semnju delal Milorad Pupovac, voditelj srbske skupnosti na Hrvaškem in koalicijski partner vladajoče HDZ? Je bil odposlanec hrvaške vlade? Ali pa je, kot pravi, tja odšel, ker je Dodik podaril »ogromno denarja« hrvaškim Srbom, katerih hiše so bile poškodovane v predlanskem potresu? In ki še vedno živijo v zanikrnih zabojnikih. Mar je res treba denar jemati od političnega mrhovinarja, nevarnega destabilizatorja BiH in celotne regije? In pri tem še pričakovati, da se boš s smetišča vrnil čist. Kakorkoli že, Bosna spet živi v svoji žalostni preteklosti. Dodiku se jebe za napovedane ameriške ukrepe, dokler ga obdajajo desničarske vlade Srbije, Madžarske, pa tudi Hrvaške, ki so mu naklonjene, Evropska unija pa tako ali tako ne ve, kje se je glava drži.