Tri velesile in pol na en mah
(nove prigode pogumnega vojačka)
»Sem pa tudi sila!« je rekel krojaček in občudoval svojo hrabrost.
— Pogumni krojaček iz pravljice bratov Grimm, ki je z dobro odmerjenim udarcem pokončal sedem muh na en mah
Tudi Janez Janša lahko upravičeno reče: »Sem pa res od sile.« Tudi on je en tak pogumen vojaček. Res pa je, da pogum ni prav vedno znak bistrosti, kaj šele modrosti. Ampak kakorkoli. Trem velesilam je že vrgel rokavico: Združenim državam, Rusiji in Kitajski. Pa še Evropsko unijo kot nekakšno polovično, ne vojaško, ampak zgolj politično velesilo je izzival.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»Sem pa tudi sila!« je rekel krojaček in občudoval svojo hrabrost.
— Pogumni krojaček iz pravljice bratov Grimm, ki je z dobro odmerjenim udarcem pokončal sedem muh na en mah
Tudi Janez Janša lahko upravičeno reče: »Sem pa res od sile.« Tudi on je en tak pogumen vojaček. Res pa je, da pogum ni prav vedno znak bistrosti, kaj šele modrosti. Ampak kakorkoli. Trem velesilam je že vrgel rokavico: Združenim državam, Rusiji in Kitajski. Pa še Evropsko unijo kot nekakšno polovično, ne vojaško, ampak zgolj politično velesilo je izzival.
Dobro, če smo res natančni, je Rusiji prvi z vojno zažugal predsednik in vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil Borut Pahor. Saj se najbrž spomnite slavnega intervjuja za rusko televizijo RT. Ob robu 51. Münchenske varnostne konference februarja 2015 je na ruski prorežimski televiziji kot prvi slovenski politik kakšni vojaški in politični velesili pokazal zobe. Še več, kar zagrozil je. Pač, naj izberejo, ali želijo vojno ali mir. In samo izbira miru lahko Ruse obrani pred Pahorjevo jezo in pestjo. Takole je povedal: »Na to lahko računate, brez dvoma. Naredil bom vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev. Sicer jo bom moral braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad – da varujem svoje ljudi.« No, presenečena novinarka ni ponovila Stalinove napake iz Jalte (Stalin: »Papež? Koliko divizij pa ima?«), ampak se je nekoliko cinično nasmehnila in umaknila, češ, »nekaj mi pravi, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije«. S tem je preprečila morda najhujše varnostno tveganje spopada zahodnega zavezništva z Rusijo po kubanski krizi 1961. Janša, naš pogumni vojaček, nadaljuje tam, kjer je neustrašni vrhovni poveljnik oboroženih sil obstal: pri neposrednih vojaških pritiskih na Rusijo in neposrednem izzivanju. Že sedaj smo na kriznem žarišču prisotni v kontekstu tako imenovane Okrepljene prednje prisotnosti (Enhanced Forward Presence – EFP). A samo vprašanje časa in razvoja dogodkov je, kdaj bomo večji kontingent poslali na marš skozi »kijevska zlata vrata« proti vzhodu. Zakaj že? Ker menda Rusija kopiči svoje sile na ukrajinsko-ruski meji. Kje točno? Na svoji strani. Kar je dobro in pravilno in v skladu z mednarodnim redom. No, še bolje pa bi bilo, če bi imeli v predsedniški palači junaka, ki ne bi neposredno grozil in se smešil, ampak bi z odločnostjo rekel, da slovenski vojaki v taki misiji vojaške provokacije nimajo kaj iskati. V sosednji Hrvaški se je oglasil predsednik Milanović, ki je jasno povedal, da vmešavanje v rusko-ukrajinske odnose in prisotnost na kriznem žarišču ni v hrvaškem varnostnem interesu. Pa mi? Mi se raje ukvarjamo z vprašanjem, za koliko so se podražili energenti in ogrevanje ter kako najbolj ogroženim pomagati prebroditi čas do pomladne otoplitve brez ruske zime v stanovanjih.
No, če je bil prvi večji eksces Janeza Janše neproduktivni spor z ZDA (Trump-Biden), sedaj postopoma saniramo in normaliziramo odnose. Veleposlanik Kirn je možnost sanacije odnosov svoj čas označil z neizogibno »potjo v Canosso«. Cena bo vsekakor visoka. Tudi v obliki prevzemanja vloge države kot koristnega idiota, ki bo odigral svojo marionetno epizodo protikandidatke Belorusiji v tekmi za nestalno članico varnostnega sveta. Pravi patriot si mora želeti, da nam ta sramotna kandidatura spodleti.
Zadnji mednarodni eksces, upajmo, da tudi poslednji pred volitvami, pa je vezan na koketiranje s Tajvanom, kar ruši ne le slovensko zunanjepolitično orientacijo, ampak je tudi v neposredni opreki z evropsko diplomatsko strategijo v odnosu do kitajskega imperativa ene države. O. K. Nič ne bi motilo, če bi se Janša, kot mnogi drugi državniki, zavzemal za politične svoboščine in človekove pravice; če bi izrazil skrb za usodo izginule kitajske tenisačice, položaj medijev tako na Kitajskem kot v Rusiji, sodne procese proti političnim oporečnikom ... A tu bo težko dosleden. Se spomnite, kako je v prvem mandatu s soprogo (verjetno urejeno v skladu z lokalnimi šegami) potoval v Kuvajt in Savdsko Arabijo, kjer se človekove pravice, še zlasti pravice žensk, najbolj eklatantno kršijo, pa ni o tem izrazil nobenega protesta ali skrbi.
Kakorkoli. Proces dejanševizacije bo dolgotrajen in zahteven. Če se je denacifikacija ukvarjala zgolj ideološkim očiščenjem ustroja države, se bo Slovenija morala spopasti tudi z razgradnjo mafijske strukture, ki se je prikradla v vse pore države.
Sta se pa zgodili dve stvari, ki obetata. Golob je dokončno opustil možnost vrnitve v poslovni svet ne glede na sodni epilog spora. KUL in Golob pa sta se začela spogledovati in otipavati, kar je nujno in neizogibno za uspeh na aprilskih volitvah.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.