Bombonjere in globe
(in člen 133 v novi embalaži)
»Pavle Gantar je bil doma le kakšnih sto metrov od Mikro Ade. Okrog 17. ure so mu sporočili, da so zaprli Janšo. 31. maja dopoldne je na FSPN pospravil delovno mizo. Pred seboj je imel jasen cilj: v naslednjih treh mesecih se bo povsem posvetil pisanju doktorske disertacije. Telefonski klic je pokvaril nekaj ur star načrt. Takoj je odšel do Mikro Ade. Zaskrbljeni prebivalci računalniškega podjetja so mu natančno razložili, kaj se je zgodilo. Ko se je zbrala peščica ljudi, je predlagal, da bi zavili k njemu domov in napisali izjavo. Sprehodili so se do Gantarja. Sredi sobe je stala miza z računalnikom Schneider in tiskalnikom. Čudoma tehnike. In povsod naokrog knjige – predvsem sociologija in urbanizem – ki so čakale na avtorja disertacije. Sicer pa v sobi ni bilo dovolj prostora, da bi vsi sedeli. Ravno stemnilo se je. ’Prestavi tale odstavek nekoliko višje, to je bistveno,’ je Vlado Miheljak, Mladinin komentator, naročal Gantarju, prav tako Mladininemu komentatorju. Kmalu je prišel še Rastko Močnik, prav tako Mladinin komentator in prorektor ljubljanske univerze ... ... In nikomur ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja. Se je vendarle sprožil val aretacij, o katerih se je govorilo že nekaj mesecev? Se obeta Noč dolgih nožev, kot je zadevo v neobjavljenem komentarju poimenoval Miheljak? Gantar je tipkal, drugi pa so sproti sestavljali nadaljevanje ...«
—Ali Žerdin v knjigi Generali brez kape o prvem odzivu civilnega upora ob aretaciji JJ
Namen tega navedka ni obujanje spominov na slavne čase in dejanja v slogu »še pomnite tovariši«. Ne. Gre za demonstracijo in ilustracijo univerzalnih začetkov umazanih zgodb raznih »disidentov«, ki so v nekem trenutku padli v nemilost pri avtoritarnih režimih in se kasneje sami prelevili v avtoritarne nedemokrate in preganjali celo tiste, ki so jim svojčas zagotavljali podporo in varstvo. Pa naj gre za Parago, Šeksa, Šešlja ... ali našega Janeza Janšo. Adam Michnik je ob neki priložnosti pripovedoval o podobnih izkušnjah s svojimi poljskimi disidentskimi sopotniki, ki so kmalu po tistem, ko so se dokopali do politične moči, začeli delovati podobno kot njihovi balkanski sotrpini. Tisto, kar je onkraj specifičnih razlik skupni imenovalec, je avtoritarna osebnostna struktura. To sicer ni edini mogoči razlog za trčenje v konflikt z avtoritarnim režimom, je pa razlog za značilno osebnostno in karierno genezo, ki je skoz in skoz prepletena z nedemokratičnim, antidemokratičnim delovanjem; s prevzemanjem metod in tehnik, katerih žrtev so izhodiščno bili sami, to pomeni, da agitatorji ravnajo nekako prepoznavno, po utrjeni, univerzalni shemi. Adorno: »Izjave raznih agitatorjev, od znanih likov ... do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, so si tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo samo govore enega, pa že poznamo vse.« In kaj ima to z zgodbo iz Gantarjevega stanovanja? Več, kot se na prvi pogled zdi. Takratni zametki civilnega upora proti vojaški represiji in nezakonitim ukrepom so se s svojimi kasnejšimi artikulacijami in intervencijami postavljali po robu tudi avtoritarnim principom, ki jih danes predstavljajo in poosebljajo nekdanje žrtve. V prispodobi rečeno, takrat se je v Gantarjevi garsonjeri pisal poziv proti armadi in tudi proti Janši. Janši, kakršen je danes. Če prelistamo seznam akterjev tistega časa, je Janša prišel v spor tako rekoč s celotnim Odborom (za varstvo človekovih pravic). Nekateri najbližji sopotniki in zaupniki kot recimo zakonca Hribar, pa takrat pogumni zdravnik Dušan Keber in kopica drugih so prestrezali golide gnojnice, s katero jih je škropil. Nekateri smo se kasneje znašli tudi v Janševih sodnih postopkih in tožbah, ker smo v razmerju do vsakokratnih zlorab aktualne oblasti (tudi Janševe) ravnali tako, kot smo ravnali takrat, leta 1988. In to, kar je pravkar doživel Gantar, eden najbolj izpostavljenih predstavnikov nekdanjega Odbora, je rezultat do skrajne bizarnosti pripeljane Janševe avtoritarne geneze.
Na kratko: zaradi benignega, popolnoma neosebno adresiranega tvita ob robu policijskega nasilja proti demonstrantom je šef Janševe policije Olaj prijavil Gantarja na policijsko postajo Dolenjske Toplice (!?), ta pa mu je izrekla globo 250 evrov. Zakaj? Ker je prijavitelju povzročil občutek prizadetosti! Čeprav gre za banalni znesek in nikakršne resne posledice za oglobljenega, je to hujši eksces od vseh Janševih izpadov, žalitev in tožb doslej. Namreč, to dokazuje, da se je vladavina Janeza Janše dokončno preoblikovala v režim; v janšizem. V nekem drugem času so tako stanje poimenovali Führerprinzip – princip vodje, po katerem si nepreklicna avtoriteta podreja institucije, organe, zakone. Olaja za prijavo in neke iks ipsilon policijske postaje za izrek ukrepa ne pooblašča zakon, ampak to, da takšna dejanja legitimira vodja. Seveda ima Gantar prav: to je recidiv člena 133. Ne verjamem sicer, da je Janša sam nagovoril Olaja v takšen bizarni ukrep onkraj vsake pravne podlage in hkrati v hudo zlorabo organa, na čelu katerega je. Gre za to, da ko avtoriteta vodje nadomesti avtoriteto pravne države, sledilci in izvršitelji skušajo uganiti želje vodje in jim ugoditi. V takšnem režimu razni olaji, kanglerji, arehi, simonitiji, vizjaki in kar je še sledilcev ... niso pomota, ampak so princip. Pravzaprav drobovje Führerprinzipa.
Poduk iz dneva v dan intenzivnejše zlorabe in samovolje Janševe oblasti v vseh podsistemih je, da zdaj ni več prostora za umik, za pritajevanje, za taktično kolaboracijo. Karkoli boste ali ne boste naredili, v enakem obsegu boste občutili avtoriteto in avtoritarnost Janše in janšizma.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.