Oblaki nad Hrvaško

Heni Erceg

28. 1. 2022  |  Mladina 4  |  Hrvaška

Nad Hrvaško so se zgrnili temni oblaki. V Banskih dvorih, kjer kraljuje vlada, v zgodovinskem središču Zagreba, opasanem z neprepustno železno ograjo, ker se premier neizmerno boji atentata na svojo visokost, že več dni ves čas gorijo luči. Nad dolgo mizo se, nagneteni v skupni grozi, sklanjajo ministri in premier in ne morejo verjeti svojim očem. V zraku je zaznati nejevero, zgroženost bi tako rekoč lahko rezal z nožem, v najslabšem stanju pa je gospod premier – drugače nadut in vzvišen se je zdaj kar nekako zgrbil in prebledel, ves iz sebe je zaradi grozljivega dokumenta, ki ga ima pred nosom.

Kaj je tako iztirilo predsednika hrvaške vlade? Podatki, da na območju zahodno od Zagreba, ki ga je prizadel potres, še po skoraj dveh letih niso zgradili niti ene hiše, zato tamkajšnji prebivalci tudi to zimo zmrzujejo v kovinskih zabojnikih, ki jim jih je tako ali tako podarila Srbija ali posamezniki? Ali to, da so od petih milijard evrov evropske donacije za popotresno obnovo porabili samo nekaj drobiža in bo morala Hrvaška denar zdaj vrniti Bruslju? Ali je zgrožen nad tem, da se je ekipa iz Hrvaške narodne banke, guverner, njegova namestnica in še 40 zaposlenih, nezakonito okoristila z internimi bančnimi informacijami, na podlagi tega trgovala z delnicami in si tako nagrabila zajeten kupček denarja? Ali so ga živci izdali, ker so mediji nedavno razkrili, da šef njegovega kabineta nezakonito prebiva v državnem stanovanju, velikem sto kvadratnih metrov?

Vendarle so vse to sestavine njegove vladavine, koruptivnost je neodtujljiva lastnost njegove stranke, prav tako nepotizem in lopovščine, čeprav novinarsko razkrivanje vsega tega premier razglaša za »demontažo države«, preganjavica se je pri njem zelo razmahnila, tako da v vsaki medijski kritiki – kajti o politični opoziciji na Hrvaškem ni niti sledu – vidi poskus uničenja države, torej njega samega in njegove partije.

Zaradi tega blebeta o nekakšni salami, ki naj bi jo rezino za rezino rezali iz najnizkotnejših nagibov – želje po uničenju samega bistva države. Bistvo vse bede neke politike pa razkriva prav dokument, zaradi katerega se premier in njegova ekipa že več dni vedeta kot ujetnika vseprisotnega sovražnika. Toda pri demontaži države tokrat niso sodelovali »notranji sovražniki«, ampak državne službe, ki so se dokopale do »strahotnega« razkritja, da je Hrvaška samo v zadnjih desetih letih ostala brez 400 tisoč prebivalcev.

In ne, teh ljudi država ni odstranila z etničnim čiščenjem, kot je srbsko skupnost v vojnem letu 1995, ampak so, najbrž iz gole muhavosti, odšli sami. K temu jih ni moglo spodbuditi prav nič, si misli premier, ki se je na vse kriplje trudil, da bi gospodarsko uničil in ljudem družbeno zagnusil ta prostor, s katerega mladi, torej najvitalnejši del družbe, bežijo na vrat na nos. Tako je sever Hrvaške že skoraj povsem neposeljen, v državi pa so samo še tri mesta, ki imajo nekaj več kot sto tisoč prebivalcev.

Ah, sreča kriva, dokument o popisu prebivalstva – iz katerega je prav tako razvidno, da je od ustanovitve ta mala, lepa in izropana država z večno mafijsko partijo na oblasti ostala brez milijona prebivalcev – se je na premierovi mizi znašel prav na 30. obletnico mednarodnega priznanja Hrvaške, ki ga je Andrej Plenković tistega leta 1992 dočakal, »krvaveč« za domovino, v poslopju Združenih narodov v New Yorku. Črno na belem dokument prikazuje, kako prazna in izpraznjena je država, katere propad, in to ne le demografski, se je začel takoj po nastanku, takrat, ko je Oče domovine uzakonil privatizacijski rop, ustanovil rodbinsko in partijsko kriminalno hobotnico, utemeljil model razdeljevanja države med hadezejevske razbojnike.

Podatek, da je v pičlih desetih letih državo zapustilo deset odstotkov aktivnega prebivalstva, zaradi česar je ogroženo delovanje pokojninskega in zdravstvenega sistema, ker je upokojencev več od delavcev, je povzročil, da je pri predsedniku vlade in partije poplavo besed o uspehu zamenjala nevarna preganjavica. Tako kot je njegov ideološki oče Franjo Tuđman v stanju nenehne paranoje opozicijo in medije imenoval zeleni in rumeni vragi in jih razglašal za sovražnike Hrvaške, tako se tudi pri sedanjem premieru kažejo znamenja enake histerije. Zgodilo se je že, da so, preden se je »spustil« med plebs, tako kot v času tovariša Tita, polovili in kaznovali »osumljence«, ki so na družabnih omrežjih zapisali kako nenevarno pripombo.

S položaja pripadnika partijske elite, ki je popolnoma izgubila stik z ljudstvom, predsednik vlade despotsko v vsaki kritiki skorumpiranih institucij, gospodarske pogube in zastrupljenega ozračja, zaradi česar mladi v resnici bežijo iz Hrvaške, vidi spodkopavanje same države. Te ne more več, kot jo je prej, »polniti« niti z bosanskimi Hrvati s poklonjenim dvojnim državljanstvom, ker niti oni nočejo živeti v državi, ki je celo za begunce samo postaja na poti v Evropo, ne pa kraj mogoče naselitve. Se je pa sočasno z ugotovitvijo o hitrem praznjenju Hrvaške – v njej kar 400 tisoč ljudi živi od turističnih namestitev, saj drugih gospodarskih panog sploh ni – število braniteljev z dosedanjega pol milijona povečalo še za 20 tisoč. In to 27 let po vojni! Ta edinstveni pojav pomeni 20 tisoč novih zajedavcev, ki z vojno niso imeli nič, bodo pa zaradi izjemno dobrih pokojnin zvesti volivci HDZ.

Nobena demografska politika ne more ustaviti nadaljnjega izseljevanja iz te države, dokler jo vodi pohlepna oblast, podobna kolonialni, ki jo uspešno razgrajuje. In jo sama legitimira kot odvečno državo.