Od bureka do polke
(in od Pirkoviča nazaj h Koseskemu)
»S tradicionalnimi družbami ni nič narobe. Tradicionalne vrednote v modernem kontekstu pa so lahko problematične iz različnih razlogov. Ljudje, ki poslušajo to glasbo, živijo v tem svetu in razmišljajo izrazito uniformno: ena vrednota, en narod - v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili. Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve.«
— Kulturolog prof. dr. Peter Stanković na Valu 202 o političnem prisvajanju glasbenih form (cit. po vezjak.com)
»Srce slovensko korenin nikdar ne bi izdalo. Do konca Avsenika bo branilo in branilo Slaka? ... A vedite, slovensko sonce nikdar ne zaide, čeravno polka sta in valček vaša huda bolečina.«
— Domoljubna poezija narodnozabavnega buditelja Igorja Pirkoviča kot odgovor na analizo fenomena narodnozabavne glasbe dr. Stankovića
»Moja domovina, pa naj ima prav ali ne!« je nekaj, česar domoljub ne bi smel niti pomisliti, razen v obupu. To je, kot bi rekli: »Moja mati, pa naj je pijana ali trezna.«
— Gilbert Keith Chesterton
»Naročite digitalni paket in si zagotovite kredibilne vsebine kjer koli in kadar koli. Vaša naročnina podpira novinarstvo, ki šteje.«
— Oglas, s katerim so v Delu prekrili cenzuriran Markešev avtorski komentar, potem ko je v. d. odgovornega urednika Bojan Budja velel ustaviti že zagnane tiskarske stroje
Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»S tradicionalnimi družbami ni nič narobe. Tradicionalne vrednote v modernem kontekstu pa so lahko problematične iz različnih razlogov. Ljudje, ki poslušajo to glasbo, živijo v tem svetu in razmišljajo izrazito uniformno: ena vrednota, en narod - v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili. Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve.«
— Kulturolog prof. dr. Peter Stanković na Valu 202 o političnem prisvajanju glasbenih form (cit. po vezjak.com)
»Srce slovensko korenin nikdar ne bi izdalo. Do konca Avsenika bo branilo in branilo Slaka? ... A vedite, slovensko sonce nikdar ne zaide, čeravno polka sta in valček vaša huda bolečina.«
— Domoljubna poezija narodnozabavnega buditelja Igorja Pirkoviča kot odgovor na analizo fenomena narodnozabavne glasbe dr. Stankovića
»Moja domovina, pa naj ima prav ali ne!« je nekaj, česar domoljub ne bi smel niti pomisliti, razen v obupu. To je, kot bi rekli: »Moja mati, pa naj je pijana ali trezna.«
— Gilbert Keith Chesterton
»Naročite digitalni paket in si zagotovite kredibilne vsebine kjer koli in kadar koli. Vaša naročnina podpira novinarstvo, ki šteje.«
— Oglas, s katerim so v Delu prekrili cenzuriran Markešev avtorski komentar, potem ko je v. d. odgovornega urednika Bojan Budja velel ustaviti že zagnane tiskarske stroje
Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ...
Dvanajst let kasneje pa redni profesor kulturologije dr. Peter Stanković na Valu 202 v pogovoru o svoji zadnji poglobljeni multidisciplinarni oziroma kar transdisciplinarni študiji, objavljeni v monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe (Založba FDV, 2021), opozori, da je narodnozabavna glasba v svojih aktualnih pojavnostih in značilnostih pripravna in privlačna za avtoritarne in fašistoidne prisvojitve. Nobena beseda preveč, nobena beseda nedomišljena. A vendar ali pa prav zato se je vsulo. Od slehernikov do Janše. Od Pirkoviča do Slovenskih novic. Pirkovič, ki postaja nekakšen novi Koseski, a veliko manjšega potenciala, se je zgražal in bes popesnil. S pompoznostjo narodnobuditeljstva devetnajstega stoletja ter z estetskim okvirom turbofolka sodobnega časa. A Pirkovič se vsaj podpiše in za svoje bizarne dovtipe prevzema odgovornost. Veliko bolj sprevrženo vlogo so odigrale Slovenske novice. V nepodpisanem, popolnoma zmedenem članku, nadnaslovljenim kot Pogovor (?), najprej predstavijo Stankovićevo domnevno tezo o povezanosti narodnozabavne glasbe in fašizma, potem pa to lažno tezo ponudijo kot »anketo«, v kateri je med možnimi odgovori tudi predlog, da ga (Stankovića) pregleda zdravnik specialist (!). Ne glede na to, katera sprevržena ali nevedna glava je vodila roko pri pisanju teksta in oblikovanju ankete, je odgovornost v celoti na odgovornem uredniku. In na časopisni hiši Delo, ki s takim primitivnim in umazanim zmazkom ne žali le bralstva, ampak tudi vse tiste novinarje časopisne hiše, ki se po najboljših močeh trudijo delati profesionalno. Sicer pa se je odgovorni urednik Budja izkazal z dekvalifikacijskimi in cenzorskimi posegi že pred slabim letom. Takrat (13. marca 2021) naj bi v SP Dela izšel komentar Janeza Markeša z naslovom Vsa trobila porajajoče se diktature, ki je opozarjal na nevarnost »mussolinizacije medijskega prostora«, kot je problem ubesedil sam avtor. Sporni tekst so, po zaustavitvi že zagnanih tiskarskih strojev, »prelepili« z oglasom za izbiro kredibilnih vsebin in v podporo kredibilnemu novinarstvu.
Lažna predstavitev in sprevračanje Stankovićeve analize je posledica prav takšne mussolinizacije. Zato pravimo, da bo proces dejanševizacije zahteven in neprijeten. Treba se bo brezkompromisno soočiti tudi s takšnimi režimskimi trobili in trobenači, kot so omenjeni.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.