Več je manj

Bernard Nežmah

18. 2. 2022  |  Mladina 7  |  Pamflet

Zadnji mesec so mediji dnevno prenašali besede ameriških in britanskih državnikov, ki so napovedali, da bo do sredine februarja ruska armada vpadla v Ukrajino. Na vrhuncu agitacije se je zgodil absurd – državi, ki sta najbolj zatrjevali, da vojne ne bo, sta bili Ukrajina in Rusija, torej tisti, ki bi se morali spopasti. Ameriška tajna služba CIA je obelodanila celo dan napada. Budno uho seveda tu zastriže: CIA, ki je skrbno varovane podatke predajala samo predsednikovemu krogu, se je tokrat prelevila v reporterja, ki svoje izsledke ponuja celotnemu svetu,!?? Veliko histerijo so sprožili zahodni politiki, toda kakšna je bila vloga množičnih medijev? Seveda se bi ti branili, da so le natančno prenašali izjave politikov. Res? V svojem poročanju so sledili agendi Bidna in Johnsona, ko so svoje prispevke stokrat in več podlagali s posnetki ruskih tankov in raketometov ter z vajami ukrajinskih prostovoljcev. Niti besede pa o najbolj stvarnem problemu – Donbasu in njegovi integraciji v Ukrajino. Ko so pred slabim desetletjem ustavili vojno, so se vpleteni zedinili v sporazumu iz Minska, ki daje ruskim provincam najvišjo stopnjo avtonomije. Med dvema opcijama: Ukrajina z vojaško silo pokori uporne republike ali pa jih priključi k svojemu ozemlju Rusija, so sklenili kompromis. Regiji Lugansk in Donjeck ostaneta v Ukrajini, njena vlada pa spremeni ustavo tako, da jima dodeli visoko stopnjo suverenosti. In kaj se je medtem zgodilo? Dobesedno nič. Kdor se spomni Daytona in Bosne, bo pogrešal svobodo gibanja, trgovanja, nogometnih tekem, tudi z donbaškimi klubi, delovanje administrativnih zadev, po katerih ukrajinska vlada plačuje upokojencem Donbasa pokojnine, financira šolstvo etc. Na dan D, ko naj bi Rusi udarili po svoji sosedi, so Ukrajinci praznovali dan enotnosti in na stadionu razvili največjo nacionalno zastavo. Znamenje enotnosti? Čigave? Enotnost ne pomeni, da stopijo Ukrajinci kot eden, ampak, da najde modus sobivanja celotna država, tudi separatistični republiki.

A v tej točki tudi slovenska realnost spominja na kijevsko zaklinjanje na edinost. Skupina, ki se je poimenovala Glas ljudstva je spisala 138 zahtev, po nekaj tednih pa pripravila shod, na katerem so sporočili, da so vse stranke Kula in številne manjše strančice potrdile kar 77 njihovih zahtev. Tu ne presenečajo avtorji 138 tez, temveč vrh opozicijskih strank, ki so kot pri šolski nalogi proučili, pritrdili in se pritekli priklonit skupini, ki konec leta 2021 še ni obstajala!??? In Jaša Jenull, lider protestov, jih je pohvalil. Levji del novinarskih poročil je o zadevi poročal kot o ljudski skupščini, kot o dogovoru s civilno družbo Slovenije. Seveda so udeleženci predstavljali civilno družbo, toda parcialno. Je to glas prebivalcev Slovenije? Med zahtevami je nekaj prav bizarnih, kot je odpoklic županov in poslancev. Pot do župana je urejena z volilnim izidom, kako pa bi bilo videti odpoklic župana? Tako kot v primeru mariborskega župana Franca Kanglerja pred desetletjem, ko se je dan za dnevom pred mestno hišo zbirala množica besnih meščanov? Bosta torej jeza in glasnost kriterij? Ali morebiti zbiranje podpisov ali referendum o odstavitvi župana? Tega ustava ne predvideva, da bi z referendumom menjavali mestne prvake in poslance. Med zahtevami pa je pomenljiva ta, da naj bi uzakonili tudi v občinah participativni proračun. V številnih mestih tega izvajajo že nekaj let, pred dnevi so ga v prvi etapi izvedli že v Kranju. Skratka, participativni proračun se je razširil po državi, a glej vraga – le v Ljubljani ne. Njen župan Zoran Janković pravi, da ga ne rabi, ker ga tako ali tako sam uteleša, ko prisluhne kdaj enemu in kdaj drugemu ter kakšno željo meščanov tudi udejanji. A Glas ljudstva in ljudska skupščina petkovih protestnikov postavljata zahteve le do potencialne vlade, ne pa tudi glavarja Ljubljane. Tu glas ljudstva obmolkne, velikemu županu niso prinesli nobenih točk, ki bi jih moral potrditi.

Posebej varljiv je pojem ljudska skupščina. V državi, ki šteje več kot dva milijona prebivalcev, se skupina, ki lahko magari šteje tisoče ali nekaj deset tisoč ljudi, predstavi kot glasnik celotnega ljudstva. To ne bi bilo prvič. Nekateri zgodovinarji štejejo Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 1943 za začetek slovenskega parlamenta. Sredi vojne je takrat na zborovanje prišlo 572 izvoljenih odposlancev. Čigavih? Smo imeli sredi vojnih viher volitve, na katerih so lahko ljudje prosto kandidirali in volili? Nak, skupine OF so izbrale narodne predstavnike. V številkah: recimo hipotetično, da je izbiralo 30 tisoč aktivistov, je minorni del prebivalstva v imenu celotnega izbral odposlance, pri čemer večina sploh ni vedela, da so volitve potekale!!!!! No, reč je še bolj absurdna s stališča geografske demokratičnosti. Na kočevski zbor je prišlo 29 odposlancev iz rajona Gradac, 6 iz Metlike-mesta, 9 iz Metlike-vzhoda, po drugi strani pa 7 iz Ljubljane in 4 iz Štajerske!!!!!!!? To je parlamentarna burka. Kdo bi res da oponiral, čaš da je bila vojna in da zato ni bilo Štajercev, Ljubljančanov etc. Seveda, ampak med vojno, ko so svoboščine ukinjene, nikjer v demokraciji ne izpeljejo volitev.

Skratka, ko se katerakoli skupina okliče za ljudsko skupščino, je to le teater, ki je nasproten demokratičnim standardom volitev.

Zadnjič je ministrstvo za kulturo razdelilo proračunska sredstva nevladnikom. Številni, ki so izpadli iz programa, so protestirali, toda tovrstna distribucija proračuna bije v oči. Med 34 prejemniki je le 6 društev, ki so stacionirana zunaj Ljubljane. 28 ljubljanskih nevladniških skupin dobi 80 odstotkov, preostala Slovenija pa 20. Razmerje 4 proti 1, če štejemo delež prebivalstva, pa kar 28 proti 1. Totalna centralizacija!!! Ki ni le stvar številk, ampak principa, ki ne poskrbi za enakomernejši razvoj kulture po celotni državi. Logika, ki pripelje do sistemske emigracije kulturnikov v smeri Ljubljane. Če bo to tema volilnih soočanj, znajo volilni izidi zelo presenetiti.