Slovenija v vojni

N'toko

4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Žive meje

Od začetka devetdesetih let ne pomnim tako enotnega in hrupnega propagandnega delovanja vsega slovenskega establišmenta. Levi in desni mediji, civilnodružbene institucije, mnenjski voditelji in facebookovski influencerji nas od jutra do večera vsi enoglasno opominjajo: »Ste danes že obsodili Putina? Ste že spremenili svoj avatar v ukrajinsko zastavo? Ste že zahtevali ostre ukrepe?« Naš premier se spet vede kot general, v svoji blodnjavi glavi tokrat poveljuje kar celotnim zahodnim silam in tekmuje z drugimi voditelji v tem, kako drzne akcije proti Rusiji si upa predlagati. Opozicija je medtem povsem izginila ali pa plaho ponavlja bolj umirjene verzije istih sloganov. Naša medijska prehrana je sestavljena skoraj izključno iz propagandnega gradiva ukrajinske vlade, naša družabna omrežja so preplavili fotografije in posnetki herojskih bojev, za katere nas sploh ne zanima, iz katerega leta ali države so, dokler nam dajejo adrenalinski šus. Nekateri internetni bojevniki so se v bojni ekstazi tudi sami spremenili v ukrajinske vojake, le da njihov boj proti Putinu poteka v komentarjih na slovenskem tviterju. Tako kot ves Zahod je Slovenijo preplavil vojaško-propagandni spektakel, ki nam daje občutek, kot bi bili sami v vojni. Čemu je namenjeno to enoglasno institucionalno ropotanje? In kaj ima vse to dejansko opraviti z Ukrajino?

Zgroženost, solidarnost in strah so normalni človeški odzivi na tragedije, kakršna se trenutno dogaja v Ukrajini, uradna obsodba in sprejetje beguncev pa sta dolžnost vsake dostojne vlade. A pri tem velja ohraniti nekaj zavesti o našem položaju – v prvi vrsti o dejstvu, da je učinek Slovenije na razplet dogajanja v Ukrajini enak nič. Če vlada ne bi sprejela niti enega ukrepa več in če komentatorji ne bi spisali nobene analize več, bi bil izid vojne popolnoma enak. Nasprotno pa imajo sedanji ukrepi vlade in tudi potek vojne v Ukrajini velikanski učinek na našo družbo. Vsa ta medijska histerija ni namenjena dogajanju na ukrajinskih bojiščih, ampak doseganju notranjepolitičnih ciljev. Kakšni so ti, bi moralo biti jasno vsakemu, ki zadnja leta živi v Sloveniji.

Janša je dobil novo izredno stanje, prek katerega lahko tik pred volitvami povsem resetira zadnji dve leti katastrofalnega vladanja. Obdobje korone, policijske represije in medijske cenzure je magično pozabljeno, o visokih cenah in napadih na javne sisteme se ne govori več. Zdaj je obdobje vojne evforije, Janša pa lahko znova vabi ljudi na ulične shode in vodi pravičniški boj proti tujemu diktatorju. Ta vojna je tudi darilo domačim mešetarjem z orožjem in Natovim lobistom. Milijoni mrtvih, ki jih ima Nato na vesti, so čez noč čudežno izginili, zahodni vojni zločinci pa nas lahko znova moralno izsiljujejo: »Nočete milijard proračunskega denarja nameniti za vojaško opremo za misije v tujini? Ste morda Putinov plačanec?!«

Nasploh se, tako kot drugod po Zahodu, Putinovi zločini uporabljajo za utišanje domače levice in vseh kritičnih glasov. Vojna je vedno čas za čistke in te že intenzivno potekajo. Odnos do ukrajinskega konflikta je v nedavnem pismu programskega sveta RTV predstavljen kot eno ključnih meril pri izbiri novega programskega direktorja – kdor se ne strinja s tem, da se novinarji disciplinirajo in RTV pretvori v neposredni prenos zahodnih propagandnih trobil, je pač putinist. V tej luči lahko gledamo tudi skrivnostno izginotje Studia City s ponedeljkovega programa, ko so novinarji tik pred zdajci izvedeli, da ga bo nadomestila oddaja o Ukrajini. Od prvega strela imajo trobila SDS na naslovnicah levičarje, ki si še upajo vztrajati pri kakršnikoli kritiki Natovih potez, pri čemer se lovu na čarovnice zdaj pridružujejo tudi drugi mediji. Večina kulovcev se prepušča temu izsiljevanju in se pridružuje desnim klicem k »pomoči Ukrajini z orožjem« v upanju, da ne bodo tudi oni oklicani za narodne izdajalce. Tako zadnje dni spremljamo opozicijo, ki sicer poziva k miru in sprejetju beguncev, hkrati pa z osupljivo lahkoto zraven klati neumnosti o potrebi po izvozu orožja in zvišanju domačega vojaškega proračuna. Seveda s tem ne doseže drugega, kot da javnosti razkazuje svoje pomanjkanje idej in hrbtenice.

Da gre pri vsesplošni mobilizaciji čustev proti Rusiji predvsem za domačo agendo, najzgovorneje priča odsotnost kakršnegakoli razmisleka o tem, na kakšen izid v Ukrajini sploh merimo. Kako točno bi naši pravičniki kaznovali diktatorja? Ker junaška zmaga ukrajinskega ljudstva, ki prežene sovraga čez meje z golo močjo domoljubja, pač ni na mizi, pa naj za to navija še toliko slovenskih tviterskih Rambov. Bi torej radi odprto vojno med Rusijo in silami Nata? Bi radi, da se Ukrajina in vse njene milice preplavijo z orožjem, da se vojna podaljša v dolgoletno gverilsko moro ala Afganistan? Bi radi stroge sankcije in gospodarsko osamo Rusije, da se z višjimi cenami kaznujejo ruski in evropski delavci? Vsi ti premisleki so kakopak odsotni, saj je slovensko preigravanje vojnih strateških igric zgolj tekmovanje za medijsko pozornost, z resnimi izhodišči za mirovna pogajanja pa se ni pojavil še noben naš politik.

Ciprski raziskovalec mednarodnih odnosov Leandros Fischer je v nedavnem zapisu o težavah levice zelo natančno zadel ob bolečo točko: »Če je tvoj vpliv na politične odločitve lastnih voditeljev praktično ničen, se moraš kot levičar pač ozirati okoli po svetu v iskanju diktatorjev in obsoditi vse in vsakogar, postati propagandist ali – še huje – upati, da boš svoje lastne voditelje prepričal, naj nekako posežejo v katerokoli že krivico, ki se dogaja na drugem koncu sveta.« Ne bi nas mogel bolje opisati. Žal se bomo morali sprijazniti, da z nobenim svojim dejanjem ne bomo »kaznovali Putina«. In ker opuščamo vsak trezen premislek o domačih implikacijah trenutnih razmer, bomo kvečjemu pomagali lastnemu Putinu prigrabiti še nekaj moči, našim orožarskim mešetarjem še bolj napolniti žepe, podariti natovskim krvnikom še več naših resursov, delovnim ljudem pa še bolj zvišati račune. Naš boj za pravičnejši svet več kot očitno ne poteka na romantiziranih bojiščih Kijeva, ampak tu v Sloveniji. Policija medtem že ustrahuje organizatorje mirovniških protestov, vlada pa bo zagotovo pozvala sindikalne voditelje, naj zaradi »izrednih razmer« odložijo napovedano splošno stavko. Pred nami so pomembni meseci, ne smemo jih preživeti pod hipnozo vojaške propagande.