Grega Repovž

11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Preprosti odgovori

Bi bilo presenetljivo, da se je na učitelje zaradi stavke to sredo usul tak plaz jeze, besa – da bo tako, je bilo jasno že dan pred stavko, ko so se v neoliberalnih dnevnikih pojavile objave raznih mam, ki seveda najbolje vedo, kaj je šola in kaj si učiteljice in učitelji zaslužijo in česa ne, svoje je prispevala tudi objava lažnih plač učiteljev na enem od SDS-portalov v lasti Orbánovih oligarhov. Na tej točki je nujno ponoviti, zakaj je do stavke sploh prišlo, ker to razblini vse te debate: v Sloveniji imamo enotni plačni sistem za celoten javni sektor, ki z zakonom določa razmerja med različnimi poklici v celotnem sektorju. Ker se je vlada odločila, da se ne bo držala tega zakona in je najprej povišala plače medicinskim sestram, nato pa mimo vseh pravil socialnega dogovarjanja še zdravnikom, so se sindikati morali odzvati in zahtevati, da se zakon o plačah v javnem sektorju izvaja, kot je napisan. Sindikati javnega sektorja so v skladu z zakonsko proceduro torej zahtevali pogajanja, ker tako predvideva socialno sporazumevanje. A vlada, ki bi se morala odzvati po standardnem postopku pogajanj, je sindikatom odgovorila z žaljivim pamfletom, ministrica za šolstvo Simona Kustec pa sploh ni hotela začeti pogajanj – čeprav jo zakon obvezuje. Zato je bila objava stavke naslednja poteza – po zakonu.

Ampak bodimo pozornejši na ravnanje vlade: vlada je najprej povišala plače medicinskim sestram, s tem sprožila bes zdravnikov, nato nesorazmerno povišala plače zdravnikom (kar je obstalo na ustavnem sodišču), s tem povzročila grde poglede celotnega javnega sektorja na zdravnike (pa tudi vseh preostalih v državi), nato pa na ta »raženj« postavila še učitelje, ki so se zaradi neizvajanja zakona pač morali odzvati s stavko, ker sindikat to mora storiti, sicer ne opravlja svojega dela, vlada pa je seveda v naslednjem trenutku izpostavila učitelje javnemu sramotenju, češ, poglejte jih, zdaj, po koroni in sredi vojne, ko ne vemo, kakšna kriza nas čaka, si drznejo zahtevati višje plače.

Velja se spomniti, da smo sredi volilne kampanje (pa čeprav se ta uradno začne šele čez dva tedna). In da ima vladajoča garnitura, predvsem največja stranka, več možnosti, da se obdrži, če ji uspe čim več ljudi, ki niso zadovoljni, demotivirati, da bi šli na volitve. A to še ni vse. Svoje politične nasprotnike z odpiranjem kočljivih tem poskuša zvabiti na spolzka tla. To počne spretno, pri čemer je zavrženo, da v kampanjo vleče zdaj eno, zdaj drugo kategorijo prebivalstva, da bi s tem ustvarila čim večja medsebojna trenja – želi pač ustvariti nervozno in sovražno razpoloženje. Poglejmo učiteljske plače.

Vlada je tista, ki je zavrnila pogovore z učiteljskim sindikatom in sprožila kampanjo zoper učitelje, ki da tako ali tako malo delajo in so že zdaj dovolj plačani, vlada je tista, ki je na portalih objavila prikrojene plače učiteljev, ker pa se ta tema stopnjuje, se morajo do nje opredeliti opozicijske stranke. In večina opozicijskih strank podpre učitelje – kar je logično, saj so bili učitelji dobesedno prisiljeni zahtevati višje plače, ker je vlada spremenila razmerja pri zdravnikih. In je krog sklenjen. In seveda to ni edina tema, ki je tako zlorabljena. Najhujši primer je obdavčitev plač. Poglejmo še ta primer. Vlada je v proceduro poslala zakon o znižanju dohodnine, ki posredno povišuje predvsem visoke neto dohodke, a malo dobi vsak. Gre za darilo bogatim, drobtinice pa naj bi potolažile večino. Če bi imela na primer vlada resne namene razbremeniti državljane, bi uvedla nadzor cen energentov že oktobra in ne šele februarja. Tako so ravnale malodane vse evropske države, v sosednjih državah so državljani tako dobili od države posredno že nekaj sto evrov draginjskega dodatka – torej toliko, kot naj bi Slovenec s povprečno plačo dobil z davčno reformo v nekaj letih. In ko opozicija trdi, da je takšno hojladri razbremenjevanje plač neumnost, ki predvsem državo naredi manj agilno in močno v gospodarsko nepredvidljivih okoliščinah, vladna stran to predstavlja kot nasprotovanje višjim plačam za vse. A da bi razumeli vse te manipulacije, si je treba vzeti čas, materija je zahtevna, za slehernika, ki ima svoje obveznosti in življenje, pa je iskanje razumevanja opozicijskega ne preprosto prenaporno. In prav to je populizem. Populizem ni zgolj neka zmerljivka! Je čisto resna politična tehnika, ki je na oblast v veliko državah pripeljala in obdržala številne nevarne ljudi in režime. Dovolj se je ozreti po bližnjih državah in bližnji zgodovini.

Seveda je razkrinkavanje populizmov in populističnih udarov vlade, ki se kar vrstijo in ki jim je napad Rusije na Ukrajino dal le še dodatni pospešek, izjemno pomembno – a vendar v tem primeru politično debato v celoti intonira in vodi vladna koalicija. Zato se spomnimo volilne kampanje ameriških demokratov na predsedniških volitvah leta 2020, na katerih je na koncu slavil Joe Biden. Slednji se je v svojih nastopih izogibal Trumpovim populističnim napadom predvsem tako, da na njegov način komunikacije preprosto ni pristajal, ni želel biti le druga plat besnenja – prav to besnenje je namreč tisto, ki ljudi rado odvrača od volitev. In pred to nalogo je zdaj tudi slovenska opozicija: biti mora preprosto drugačna, ponuditi drugačno raven razprave, saj prav to populiste najbolj razkrinka.