Dva shoda? Seveda!
»Poglejte, to smo mi Slovenci. Za vse imamo dva protesta, dve proslavi. To ne vodi nikamor.«
—Igor Zorčič, predsednik državnega zbora, na POP TV o tem, da smo imeli dva shoda za Ukrajino
Začnimo pri dejstvih. Do srede smo imeli v Sloveniji že šest shodov za Ukrajino, ne dva, kot razlaga nevedni Zorčič. Prva dva sta bila v petek, v Ljubljani ga je pripravila ukrajinska diaspora, drugega pa v Mariboru Emilija Stojmenova Duh. Tretji je bil v soboto, pripravila ga je beloruska diaspora. Četrti je bil v ponedeljek, organizirala ga je iniciativa Slovenska pomoč Rusiji. Nato je bil v torek veliki shod na Trgu republike, ki ga je pripravila protestna skupščina. Na teh petih (5) shodih so bili pretežno isti ljudje, enkrat v širši zasedbi, drugič v ožji. Poleg prizadetih Ukrajincev, živečih v Sloveniji, posameznih Belorusov in Rusov, ki s tem kažejo nasprotovanje Putinu in vojni, so bili tam ljudje, ki po navadi dvignejo glas za druge. Ki protestirajo tudi za »napačne« begunce. Ki ne protestirajo preračunljivo, ampak za druge.
Nato je bil še en shod. V sredo. Tega je organiziral predsednik vlade Janez Janša. Po prvi napovedi, da vabi na shod, je sicer ugotovil, da je vseeno malce čudno, če predsednik vlade, ki ima moč, da mnenje in protest izrazi v političnem prostoru, pripravi civilni shod. Janša, ki misli, da je hkrati vse, vodja opozicije in predsednik vlade, urednik nacionalne TV in gost, je nato izpeljal tisto, kar najbolje zna – ceneno politično mimikrijo: našel je dotlej neznano kulturno društvo Ljubljana-Kijev, da je formalno prevzelo organizacijo njegovega protesta. Za čuda pa je za vse poskrbela SDS: od odra in ozvočenja do voditeljice, seveda poslanke SDS Eve Irgl. Verjetno česa tako pritlehnega že dolgo nismo videli: SDS je skupaj s koalicijskimi strankami dejansko stisko Ukrajincev, od slehernikov do veleposlanika, zlorabila za organizacijo predvolilnega shoda. Ukrajinci so lahko le prikimali in se zahvalili. V stiski, v kakršni so se znašli kot narod, veliko izbire niso imeli.
Protesti potekajo po vsej Evropi. Po vsem svetu. A nikjer jih ne organizira predsednik vlade. Protest je stvar civilne družbe. Naj se popravimo. Obstaja država, kjer so dovoljeni le protesti, ki jih organizira oblast. Imenuje se Rusija.
Vrnimo se na tej točki k predsedniku državnega zbora in njegovim besedam. Razumemo sicer njegovo togoto: ta teden je moral javnost obvestiti, da njegova stranka ne bo nastopila na volitvah. Zadnji ga je zavrnil Robert Golob. Kljub vsem zavrnitvam se Zorčič še vedno dela, da ne ve, zakaj se mu je to zgodilo. No, navedena izjava je dober odgovor – prav zaradi takih stališč. Pa tudi zaradi nevednosti. Verjetno se Zorčič v življenju ni udeležil prav veliko protestov. Protesti za mir (tokrat v Ukrajini) so vedno tudi protesti za demokracijo in človekove pravice. Seveda so to hkrati protesti proti avtokratskemu voditelju. Proti voditelju, ki ljudi nadleguje na protestih, jih kaznuje z denarnimi kaznimi, zoper njih uporablja grobo silo, nad ljudi pošilja robokope. To so protesti proti voditelju in oblasti, ki kaznujeta kritiko oblasti. Proti voditelju, ki se vmešava v vse pore družbe. Proti voditelju, ki ne dovoli svobodnega novinarstva, ampak novinarje preganja, posega v njihovo delo, jih psuje. Proti voditelju, ki policijo in druge represivne organe uporablja za preganjanje političnih nasprotnikov. Proti voditelju, ki preganja predstavnike civilne družbe. Proti voditelju, ki na miroljubne protestnike meče izstrelke s solzivcem. Proti voditelju, ki ne dovoli na nobenem položaju ljudi z drugačnimi pogledi ali drugačne politične barve. Vse, kar smo našteli, velja za Putina. Vendar velja tudi za Janšo. Čisto vse. Seveda je Putin bolj brutalen, je tudi agresor, prestopil je vse meje, a gre, žal, le za različne stopnje avtokratskega vodenja in nasilja.
Kako si torej Zorčič predstavlja te skupne proteste? Ljudje, ki verjamejo v demokracijo in spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva, na protestih ne morejo stati skupaj s tistimi, ki z njimi obračunavajo. Ne v Rusiji, ne na Madžarskem, ne v Sloveniji. Ali drugače rečeno: ne moreš biti delno za demokracijo, za del človekovih pravic, delno za pravico do dostojanstva. Ali si za ali pa nisi. Vmesnega prostora ni.
Za Zorčiča sicer vemo, da lahko stoji kjerkoli. Navsezadnje je s svojim glasom postavil tega predsednika vlade.
A to ni edino sprenevedanje. Z napadom Rusije na Ukrajino smo se spet znašli sredi razprav o nacizmu in neonacizmu. Povzročil jih je Putin, ko je rekel, da želi s svojim posegom doseči denacifikacijo Ukrajine. Seveda je to rekel, ker Rusi to radi slišijo. A ne le zaradi tega: temveč zato, ker so v Ukrajini neonacisti in nacionalisti dejansko kar močni. Marsikdo, ki je to izvedel šele zdaj, je ob zagovarjanju Ukrajine dobil cmok v grlu. Velja ga potolažiti: Da, res je, v Ukrajini imajo s tem težave. Hudo je le, da Ukrajina ni osamljena. V Italiji imajo na primer podobne težave. Na Madžarskem tudi, hude. Na Poljskem tudi. Tudi v Grčiji. Seveda tudi v Rusiji. No, tudi v Sloveniji. Saj se zavedamo, da imamo celo na oblasti stranko, ki poveličuje kvizlinške enote nemškega okupatorja v Sloveniji, namreč domobrance? Ki ima v svojih vrstah neonaciste in jih pošilja nad protestnike? In da te neonaciste naš notranji minister imenuje bisere?
To seveda ne pomeni, da je treba dvomiti o ustreznosti podpore Ukrajincem. Le stvari je povsod treba poimenovati s pravim imenom. In to vedno znova povedati in razkrivati. Tudi tako, da ne hodiš s temi ljudmi na iste shode. In da jim, tako kot Zorčič, ne daješ legitimnosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.