Nemogoče je mogoče

N'toko

18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Žive meje

Evropski azilni sistem je eden najbolj togih in neživljenjsko organiziranih mehanizmov stare celine. Trmasto se drži povsem nefunkcionalnih pravil in išče dogovore med državami, ki se nikoli ne uresničijo. Tako na primer z zloglasno dublinsko uredbo sili begunce, da ostajajo v vstopnih državah EU, čeprav se je že stokrat izkazalo, da takšen režim ni vzdržen ne za begunce ne za mejne države. A tudi ko je dublinski sistem leta 2015 vsem na očeh ustvarjal humanitarno in politično krizo na jugu Evrope, so institucije vztrajale pri svojem nedelujočem pravilu. Ko smo se še pod Cerarjem borili proti deportacijam sirskih beguncev iz Slovenije, so nam vsi od ministrstva za notranje zadeve do evropskega sodišča vztrajno ponavljali, da pravil ni mogoče spreminjati, ne glede na razmere. Enako trdi so ostali tudi pri nesmiselnih omejitvah dostopa beguncev do trga dela, omejitvah pri odpiranju bančnih računov, pri združevanju družin, pri dostopu do normalnih bivališč in socialne oskrbe – omejitvah, ki več kot očitno delajo sprejem in integracijo beguncev nemogoč. Ne le, da se evropska azilna politika z izkušnjami ni spremenila – da bi države ohranile trenutni red, so vrgle milijarde evrov v sistem nadzora in taborišč, za državljane EU pa znova uvedle mejni nadzor znotraj Schengena.

Kako si lahko torej razložimo, da je po enem tednu spopadov v Ukrajini evropska komisija brez kakršnihkoli težav odpravila ovire za begunce, proti katerim se je desetletje zaman borilo toliko ljudi? S sprejetjem direktive o začasni zaščiti ni več dublinskega pravila, ukrajinski begunci lahko torej svobodno potujejo do ciljnih držav. Ni več omejitev do trga dela, Ukrajinci lahko takoj iščejo zaposlitev ali zaprosijo za socialno podporo. Ni omejitev bivanja na azilni dom, ampak lahko Ukrajinci svobodno izberejo, kje bi živeli. Za njih ni dolgih postopkov, varnostnega nadzora, karanten in policijske ure. Posledično tudi ni prizorov, kakršnih smo bili navajeni vsa ta leta – prenatrpanih taborišč, pritiskov na zunanjih mejah, lačnih tavajočih ljudi, skrivanja pred policijo v gozdovih, lova na tihotapce in smrti v rekah … Vse to je bilo mogoče ves čas odpraviti z eno samo direktivo. Danes begunci iz drugih držav, ki so še vedno izpostavljeni staremu krutemu režimu, ki še vedno spijo v posteljah s stenicami, čemijo v samicah centra za tujce ali bežijo pred deportacijo, z začudenjem gledajo ta novi vzporedni sistem, in se sprašujejo, »kako je to možno«.

Prvi odgovor, ki večini instinktivno pride na misel, je seveda rasizem. In številni politiki, vključno s slovenskim premierom in ministrom za obrambo, so nam to tudi eksplicitno povedali. Ukrajinci so pač beli in so nam »kulturno blizu«, zato jih menda ne moremo primerjati z begunci iz drugih dežel. A čeprav je marsikdo v Evropi morda res dojemljiv za takšne argumente, iz zgodovine vemo, da enaka barva kože in kulturna bližina še zdaleč nista zagotovilo za topel sprejem. V 90. letih so v Slovenijo prihajali begunci iz držav, s katerimi smo si delili skupno zgodovino in celo razumeli isti jezik, a so jih desničarji (tudi tisti, ki danes pozivajo k rasni solidarnosti) obravnavali z enako histerično mržnjo, kot kasneje Sirce in Afganistance. Lahko smo prepričani, da se bodo sčasoma na enak način obrnili tudi proti Ukrajincem, ko jim ti ne bodo več politično koristni.

Verjetno je prav politična preračunljivost evropskih oblastnikov tisto, kar trenutno omogoča zasuk azilnega režima. Za spremembo begunci tokrat ne bežijo pred režimi in milicami, ki jih je ustvaril Zahod, ampak pred napadi Rusije, ki jo želi Zahod politično in ekonomsko osamiti. Ukrajinski begunci so v tem smislu koristno propagandno orodje za mobilizacijo sovražnega vzdušja proti Rusiji. Hkrati pa evropska pripravljenost na sprejem Ukrajincev nosi zloveščo napoved prihodnosti – očitno so zahodni voditelji pripravljeni vztrajati v konfliktu, pošiljati orožje Ukrajini in stopnjevati sankcije, pri čemer se zagotovo zavedajo, da bo edini možen rezultat takšne politike še več beguncev. Ljudje, ki nam zadnjih deset let pridigajo o »reševanju problemov begunstva pri izvoru«, so znova pokazali, da tega nikoli ne jemljejo resno.

Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na ekonomski vidik množičnih migracij. Nobena skrivnost ni, da evropski kapitalisti iščejo poceni delovno silo v tujini, saj tujce lahko po končanem gradbenem projektu ali proizvodnem ciklu pošljejo domov. Begunci iz vojnih žarišč Bližnjega vzhoda so za kapitaliste manj ugodni delavci (ostajajo dlje kot gastarbajterji, pripeljejo družine, se šolajo in se pogajajo za boljša plačila …), ki jim je treba zato omejevati gibanje in socialne pravice, vendar pa so bile pri tem vedno izjeme ženske. Evropa se namreč sooča z velikanskim pomanjkanjem delovne sile v skrbstvu, negi in vzgoji – slabo plačanemu delu, ki ga opravljajo ženske. Desničarska krilatica »vzemi si jih domov« je zato pri begunkah mišljena povsem resno. To delo pa v nasprotju s tako imenovanimi moškimi poklici v industriji ni vezano na kratkotrajne investicijske cikle, ampak je med krizami še bolj nujno. Migrantske delavke so takoj posrkane v gospodinjstva in tam ostajajo do konca življenja. So slabo plačane, izolirane ena od druge v zasebnih domovih, pogosto zaposlene na črno in brez pravic, zato ne pomenijo grožnje kapitalu. Nič čudnega torej, da še tako zakrknjeni rasisti že vso sodobno zgodovino hočejo »rešiti« zatirane ženske Vzhoda. Ker iz Ukrajine zaradi splošnega vojaškega vpoklica in lažjega prehoda meja za zdaj bežijo predvsem ženske, v Evropi za zdaj ne vidijo potreb po ostrih omejitvah, kot jih poznajo Sirci ali Afganistanci.

Veliki obrat v azilni politiki je pokazal, da je mogoče storiti prav vse, če za to obstaja politična volja. Azilni sistem ni nevtralen mehanizem za zaščito ljudi, ki se ravna po nekakšnih večnih pravilih, ampak je orodje za dosego konkretnih političnih in gospodarskih ciljev ter se sproti prilagaja interesom vladajočih. Čas je, da se začne prilagajati tudi potrebam beguncev. Da se končno pripravijo dostojne in trajne bivanjske zmogljivosti, da se odpravijo absurdne omejitve gibanja, administrativni fašizem in policijski nadzor – in to za vse, ne le tiste, ki imajo pravo barvo kože. V nasprotnem primeru bo tudi sedanji val solidarnosti do Ukrajincev le kratkotrajna piarovska kampanja evropskih voditeljev, begunci pa bodo že v naslednjem trenutku potisnjeni v negotovost, odvisni od individualne dobrote ljudi in muhavosti trga.