Realizirana pošast

dr. Bogomir Kovač

18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Prikazen stagflacije blodi po Evropi, če bi parafrazirali začetek Komunističnega manifesta. Toda strah postaja vse bolj otipljiv, deluje, učinkuje. Stagflacija je konec leta 2019 veljala za neotipljivo možnost, danes postaja stvarnost. Njena moč stopnjuje skrita grožnja, kaj dejansko prinaša rusko-ukrajinska vojna, očitno prelomna točka nove svetovne krize, tretje v dobrem desetletju. Seveda, pošast ima svojo teorijo in razlagalce, toda živi, ker postaja del naših odločitev. Skrivnost inflacije je prehod s prehodnih oblik na samodejno ustvarjanje. Stagnacija bo tudi tokrat običajen odziv različnih ponudbenih šokov in zožitev, zlasti proizvodnih virov. Stagflacija je dejansko njuna rezultanta, realizirana pošast. In v EU so izpolnjeni skoraj vsi pogoji za njen nastanek in razvoj. Od tod dalje se spreminja podoba nove krize in politično-ekonomskih odzivov nanjo. Vedno večje sistemsko politično nasilje izrednih stanj je njeno pokrivalo, razpad ekonomskega sistema njena podstat. Stagflacija je zgolj izkrivljeno ogledalo neravnovesij in strašljivih zablod našega časa.

Opravimo nekaj uvodnih vaj v slogu. Stagflacija pomeni, da imamo hkrati opraviti z nizko gospodarsko rastjo in visoko inflacijo. Njuno skupno delovanje je v ekonomski zgodovini redko, oboje ruši temeljno logiko tržnega gospodarstva. Gospodarska rast je njegov odrešujoči evangelij, ker vsem prinaša nekaj, stabilne cene veljajo za informacijski stroj, ki omogoča racionalno poslovanje in loči tvegane od zgrešenih odločitev. Zato vedno znova potrebujemo oboje, gospodarsko rast in stabilnost cen. Običajna logika ekonomike povpraševanja povezuje inflacijo z gospodarsko rastjo, več potrošnje spodbuja obe strani. Ekonomika ponudbe s ponudbenimi in stroškovnimi šoki dokazuje, da lahko rast in inflacija delujeta tudi v nasprotnih smereh. Inflacija zadeva ekonomiko in psihologijo poslovnih odločitev. Rubikon svoje rasti in trajnosti prestopi, ko postane del naših pričakovanj in ravnanj, da lahko s politiko višjih cen rešujemo poslovne in ekonomske probleme podjetij in držav. Globino stagflacije določa inflacija, širino stagnacija. In tu nekje smo obtičali leta 2022.

Statistika prinaša nekaj dejstev. Inflacija je povsod, v ZDA in EU, najvišja v zadnjih treh desetletjih. Že novembra 2021 je bila letna inflacija v ZDA blizu sedem odstotkov in v evrskem prostoru EU 4,9-odstotna. Toda vsi so verjeli v njeno prehodno naravo. Štiri mesece kasneje je stanje drugačno. Inflacija se je utrdila in se povečuje na vseh medletnih ravneh. Poganjajo jo rast cen energentov, pomembnih kovin in agrarnih proizvodov, pa tudi lomi reprodukcijskih verig. Izpolnjeni so tudi sistemski pogoji inflacije. Ekspanzivna monetarna politika z nizkimi obrestnimi merami traja od finančne krize, pandemijska je prinesla domala brezmejno trošenje države, plače se povečujejo, stroški pa tudi. Prelomni trenutek preboja je rusko-ukrajinska vojna. Ta je za seboj potegnila skokovito rast cen nafte in plina, negotovost glede preskrbe energentov in hrane, surovin in blaga. Najobsežnejše ekonomske sankcije proti Rusiji so zatresle tudi globalno trgovino, devizne tečaje in svetovne borze. Ponudbeni šoki so na dlani, padec gospodarske rasti je neizbežen. Stagflacija je novo ekonomsko dejstvo, ki v letu 2022 čaka na politično priznanje.

Kaj torej storiti? Postajamo del vojne ekonomike. Ta ne pozna milosti pri reševanju problemov, politični intervencionizem dopušča vse, konfiskacijo zasebne lastnine, omejitve porabe tujega blaga, ostre reze v potrošnjo prebivalstva. V ospredju je protekcionizem in ne solidarnost, tokrat ne bo šlo za cepiva, temveč za energente in hrano. Vsak bo najprej poskrbel za svoje vire, šele potem za druge, skupne rešitve bodo težje dosegljive. ZDA in EU se odrekajo ruski nafti in plinu, najbrž tudi surovinam in agrarni verigi, pravih nadomestitev pa ni na vidiku. Vlade morajo najprej poskrbeti za fizično preskrbljenost držav z energenti in surovinami, hrano in proizvodi, za oskrbo treh, štirih milijonov ukrajinskih beguncev … Bodo ZDA, protagonist ukrajinskih zapletov, zagotovile EU substitucijo ruskih proizvodov, primerne cene, kot nadomestilo za prevzem stroškov te brutalne in nesmiselne vojne? Težko, EU je politično-ekonomsko krhka, stagflacijo rešuje v monetarni uniji prvič. Dilem je veliko.

Če bo ECB začela loviti inflacijo, bo zvišanje obrestnih mer znižalo rasti in poglobilo recesijo. Če bo EK dovoljevala poglabljanje primanjkljajev in zadolževanje, bo višja inflacija. Če med politiki od ZDA in EU do Ukrajine in Rusije ne bo prave želje za pravočasno sklenitev mirovnih kompromisov, bodo ekonomski učinki vojne katastrofalni za vse, od Ukrajine in Rusije pa vse do EU in tudi Slovenije. Vrnitev na predkovidno stanje nizkih rasti in inflacije med enim in dvema odstotkoma je iluzija, EU čakata enoodstotna rast in okoli desetodstotna inflacija. Pozabimo na zeleno transformacijo v brezogljično družbo, tanke in rakete poganja nafta in ne sonce. Stagflacija ne bo zaustavila militarizacije EU, pač pa financiranje želene zelene prenove. Ne bo preprečila socialne bede, bo pa zanetila politično nasilje.

EU potrebuje skrbno odmerjeno akcijo za umiritev stagflacije, usklajeno blaženje ekonomskih in političnih šokov. Morali bi ohraniti fiskalni vzvod rasti, monetarno stabilizacijo cen pa zategovati počasi. Razvojne politike bi morale postati osrednja mirovna agenda, reformiranje trga dela je ključ na poti do večje produktivnosti, konkurenčnosti in pravičnosti. Ni spektakularnih rešitev. Javne investicije, spodbujanje prestrukturiranja podjetij, tehnološki razvoj, odprtost trgovine in povezovanja, manj topov in več masla. Novost sta večja deglobalizacija ponudbe in diverzifikacija financ, morda nova arhitektura globalnega reda. Zmes političnega upanja in starih ekonomskih iluzij torej