Igra z ničelno vsoto

dr. Bogomir Kovač

25. 3. 2022  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Ruska invazija na Ukrajino ni običajna meddržavna vojna, nima lokalnih politično-ekonomskih namer. V njenem ozadju tičijo geostrateški politični interesi velikih sil, zlasti ZDA in Rusije. Zato bo konec te vojne dejansko začetek drugačne mednarodne ureditve. Mir bi lahko dosegli prej, če jim bi uspelo povezati oboje. Vrača se hladna vojna na političnem področju, ekonomsko poganjajo sankcije, informacijsko lažne pravice. Na globalni ravni imamo spopad za novo mednarodno ureditev sveta, hegemonijo ZDA in »Zahoda« želi nadomestiti vzhodni del našega sveta s Kitajsko. Politično-ekonomski in vojni cikli imajo tu domala neizbežno večstoletno mehaniko. Tretja svetovna vojna je glede obsega in intenzivnosti vpletenih držav dejansko že tukaj. Gre samo za drugačne oblike in načine vojskovanja. Ukrajinska vojna je očitno postala geostrateška prelomnica. Z usodo države in njenih ljudi se poigravajo vsi veliki akterji. Zato te nesmiselne in grozeče vojne nihče ne more in ne želi prekiniti, niti sama ukrajinska vlada ne. Nekateri predlagajo celo njeno poglobitev in širitev. Vsi politično špekulirajo na račun civilnih žrtev, razseljenih ljudi in razrušene države.

Trikotnik med vojnami, političnimi prerazdelitvami moči in ekonomskimi interesi ima dolgo zgodovino. Zlasti velike vojne so pokazale na njihovo sosledje in dolgoročno cikličnost, hierarhično strukturo svetovnega sistema, menjave dominantnih držav. Vsaka nova hegemonija se vedno začne z velikimi vojnami, tako je bilo leta 1648, pa 1815 in 1945, če ostanemo pri treh velikih lomih v evropskem prostoru. Leta 1986 nas je na MIT Joshua Goldstein na zagovoru svoje disertacije o dolgoročnih vojnih ciklih presenetil z nenavadno napovedjo, ki ji tedaj nihče ni verjel. Ekonomski rasti v obdobju 1995–2020 in kasnejši inflaciji bodo sledile politične krize 2010– 2035, velike vojne spopade lahko pričakujemo po letu 2020. Očitno je naš čas sila primerljiv z obdobjem med letoma 1893 in 1914. Britanski zgodovinar Christopher Clark je vzroke in povode za prvo svetovno vojno v Evropi opisal kot zapleteno razmerje meddržavnih odnosov. Odgovornost in krivdo je razpršil, politične prevare razširil na vse strani, vodilne politike pa razglasil za skupino mesečnikov. Razmere danes so podobno dramatične in primerljive, zgodovinska mehanika dolgih ciklov pa neizprosna. Dokler obstaja hegemonija ZDA znotraj sedemdeset let stare izkrivljene svetovne ureditve, smo obsojeni na novo svetovno vojno. Ta bo na koncu biološka in jedrska, zato tudi civilizacijsko uničujoča.

Vojne nikoli ničesar ne rešijo, lahko pa izsilijo rešitve. Poleg tega so konvencionalne vojne oboroženih sil, kakršna je ukrajinska, danes prej izjema kot pravilo. ZDA že desetletja uporabljajo pri tihem obvladovanju sveta informacijska orodja, diplomacijo in finančni kapital. V tem tičita mehka moč in navidezna znosnost ameriške prevlade. Toda ZDA so hkrati vseskozi gradile svojo vojaško premoč, oboroževalno industrijo in trgovino z orožjem. Niso prodajale miru, temveč vojne. Hkrati je mednarodna politično-ekonomsko ureditev po drugi svetovni vojni nastala kot uresničevanje ameriških interesov in dominantnega vpliva ZDA. Ta ameriška hegemonija se je po koncu hladne vojne leta 1990 samo še stopnjevala. Svet pa je postal drugačen, bolj zavezan socialnemu kot fizičnemu kapitalu, človekove pravice in vladavina prava so stopile v ospredje, prav tako socialna vzdržnost, ekonomska stabilnost držav in blaginja ljudi. Včasih je zadostovalo, če smo sledili kapitalu, danes lahko bolje primerjamo družbene sisteme, če sledimo ljudem. Kam želijo priti, kaj bi radi dobili, kdo bolje zadovoljuje njihova pričakovanja glede pravic in blaginje? Prva svetovna vojna je pomenila konec okorelih prijemov držav in brezglavih politikov. Druga je ponudila spopad različnih družbenih vizij in prvo globalno zastavitev institucionalnih pravil. Tretja se lahko reši zgolj tako, da v ospredje postavi mir in blaginjo ljudi, družbeno odgovornost za skupno preživetje. To je edini možni okvir nove mednarodne ureditve sveta.

Pred tridesetimi leti, ob zlomu komunizma, je H. W. Bush oznanil, da smo dobili »novi svetovni red«. Za Fukuyamo je bil to »konec zgodovine«, veliko zmagoslavje liberalne demokracije, tržnega kapitalizma in zahodnega življenjskega sloga. Danes je slika drugačna. Svet vse bolj obvladujejo avtokratični režimi, Rusija in Kitajska zahtevata konec ameriške prevlade in zahodnega reda. Spridile so se tudi ZDA, ne zgolj pod Trumpom, EU je tod videti povsem izgubljena. Ne pozabimo, ruska vojaška intervencija je nastala po srečanju Xi Jinpinga in Putina v Pekingu, Indija je na njuni strani, Iran tudi, zadržana je Turčija, pa države Opec … Zahteve pa so domala skupne. Namesto ameriškega unilaterizma želijo multilateralno svetovno ureditev, več centrov moči, civilizacijski pluralizem vrednot, različnost poti razvoja. Rusija naj bi simbolizirala združitev Zahoda in Vzhoda, Kitajska govori o svilnih poteh združevanja in povezovanja. Rusija želi rešitev z demonstracijo vojaške sile, Kitajska z ekonomsko močjo in postopnim izrivanjem ZDA na atlantsko stran. Za zdaj vsi igrajo igro z ničelno vsoto, nekdo dobi, ker drugi izgubi.

Vprašanj je veliko. Če Rusija ne more zavzeti Ukrajine, kako naj potem ogroža EU? Če ZDA z Natom ne želijo spopada z Rusijo, kako bodo potem ubranile svoje članice, zlasti tiste šibke in periferne? Če ZDA in EU s politično-ekonomskimi pritiski ne povzročijo Putinovega padca, kako dolgo in močno bodo ljudje v Rusiji in tudi EU plačevali njihov zapitek? Če članica mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu niso niti ZDA niti Rusija in jih tam tudi ni, kako potem koga obtožiti za nedvomno storjene vojne zločine, v Ukrajini in tudi drugod? In še bi lahko naštevali. Zato je bolje, da vojne hijene ostanejo doma, mesečniki pa sestopijo z lune.