Hojsov električni orgazem

Vlado Miheljak

1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Dva leva

»Noć je, sam sam / Vrati se, strah me je Jer ja neću da sam sam / Jer ja neću da sam sam Kad krokodili dolaze Ko su oni i šta hoće? / I što me vode iz slobode.«
— Pesem Krokodili dolaze kultnega beograjskega novovalovskega benda Električni orgazam z začetka osemdesetih let

»Edi Pucer: Gospod Hojs, najprej eno kratko vprašanje. Premier je danes odpotoval v Zagreb. Je to zaradi tega soočenja ali nas čaka kakšno presenečenje v slovensko-hrvaških odnosih?
Aleš Hojs: Ne. Mislim, da je vsakomur v Sloveniji jasno, da je energetska oskrba v Sloveniji oziroma to, da bodo imeli državljani ustrezno nizke položnice, da bodo imeli ustrezno energetsko oskrbo, bolj pomembno kot vaša televizija.
Darja Zgonc: Hvala lepa, gospod Hojs. Bolj so pomembni volivke in volivci kot naša televizija.
Aleš Hojs: Predsednik vlade se bo zagotovo soočil bodisi na vaši televiziji bodisi na nacionalni televiziji s komerkoli, torej tudi z elektrooligarhom, ki stoji na moji levi.«
— Aleš Hojs je na predvolilnem soočenju razkril, da oba, njega in tudi njegovega gospodarja, preganjata razmeroma redki motnji, znani kot elektrofobija in krokodilofobija (POP TV, 27. 3. 2022)

Uvodno predvolilno soočenje se je začelo drugače, kot smo pričakovali. Osrednjega termina in osrednje pozornosti ni, po ustaljeni praksi, zasedla javna televizija, ampak njena komercialna tekmica. In tudi ni bilo običajnega ogrevanja; nič uvodnega petinga, nič otipavanja, ampak takoj na polno in na suho. Za to sta poskrbela odsotni Janša in njegova ponesrečena zamenjava. Kajpak zvesti oproda Hojs. Ta je takoj pokazal, iz katerega krdela prihaja in kako to deluje v političnem prostoru. Ko ga je voditelj vljudno in smiselno vprašal, zakaj se Janša ni odzval vabilu, je takoj žaljivo in nespametno udaril nazaj, češ predsednik vlade ima pomembnejše naloge, kot je obiskovanje njihove televizije. In ključni oponent, ki se mu Janša panično izogiba, ki se ga očitno boji, je nič manj kot elektrooligarh. Golob je s tem, da sploh ni trznil, da se ni odzval niti z besedo, naredil morda doslej najboljšo potezo svoje kratke politične kariere.

No, ne glede na vse strukturne spremembe (percepcije) javnosti bo glavnina kampanje še vedno potekala v klasičnih medijih. Predvsem na komercialni televiziji, ker javna izgublja verodostojnost. Zadnji manever, s katerim je Pivčeva s svojo Deželo dobila status prvokategornice (pravico nastopanja na soočenjih parlamentarnih strank), zaradi invalidne utemeljitve vodstva RTVS, da je njena stranka naslednica še vedno aktivne, čeprav upehane stranke DeSUS, hkrati pa Janšev ključni oponent in precej verjetni relativni zmagovalec volitev Golob lahko pride na soočenje le v kategoriji eksotov, dokazuje to domnevo. Ne vem, ali bo zares držal besedo, a napoved, da se ne bo več udeleževal soočenj na nacionalki, če ne spremenijo pravil, po katerih je marginalna Pivčeva v prvem razredu, Golob pa v drugem, je smiselna. No, žal pa ni realno pričakovati, da bi zaradi aktivnega poseganja v kampanjo soglasno bojkotirale nacionalko tudi stranke Kula. Toliko jim, žal, ne nese.

A kakorkoli. Prve runde soočenja so nesporno pripadle opoziciji (Kul + Golob). A ne zato, ker bi dobro opravila svoj posel, ampak ker ga je namesto nje opravil odsotni Janša, ki iz situacije v situacijo v javnosti utrjuje podobo »šleve«, prestrašenega človeka, človeka, ki se boji soočenj. Pa naj bo to na sodišču, v parlamentu ali v predvolilnih duelih. Ko je v času predpredvolilnega soočenja v Tarči (17. 3. 2022) manjkal, a takoj po oddaji nastopal kot poseben gost v skoraj 40-minutnem (štirideset!) solo nastopu pri Tanji Starič v podaljšanih Odmevih, je bila to slaba legitimacija ne le za javno televizijo, ampak tudi zanj. Kdo po pokojnih Castru in Chavezu, razen Janše, še dobi 40 minut v poročilih na nacionalni televiziji? Putin, Lukašenko. Morda še (a manj verjetno) Orbán. Potem pa že zmanjka kandidatov. Tudi kasneje ni upal na soočenja, pa čeprav brez odrezanega Goloba. V prvo oddajo na nacionalki je poslal Tomčevo, v oddajo na komercialni televiziji pa Hojsa. Prva je zmrznila in postala kanta za nabijanje, Hojs pa je pregorel in postal presežni agresivni in žaljivi smetar. Očitno Janševa strategija še verjame v že zdavnaj presežene krilatice in puhlice nekdanjega levičarskega idola, kasneje pa ultrakonservativnega republikanca Davida Horowitza (The Art of political War), da je politika vojna z drugimi sredstvi, da je vojna za pozicije in da zato v politiki praviloma zmaga agresor. Ter ne nazadnje, da se strah in upanje artikulirata kot poglavitna simbola. Političnemu kaplarju Janši je vojaška terminologija blizu. Se torej negativna kampanja splača? Po eni strani da, ker je skoraj zastonj in ker – kot opozarja raziskovalka volilnega nagovarjanja Ines Dombrowski – je za opozarjanje na nasprotnikove slabosti potrebnih manj nadarjenosti in energije kot za formulacijo lastne, prepričljive alternative. Res je tudi, da si, kot ugotavljajo kognitivni psihologi, ljudje praviloma bolj zapomnijo negativne naslove in vsebine volilnega nagovarjanja kot pozitivne. A kdaj se splača negativna kampanja? Ko je podoba persone še šibka ali že sama po sebi iztrošena. Če se lotevajo svežega kandidata na vrhuncu priljubljenosti, je učinek nasproten. Drugače rečeno, bolj se prime negativna kampanja proti Janši kot proti Golobu.