Volitve 2022

dr. Bogomir Kovač

1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Mesec dni pred državnozborskimi volitvami je jasno vsaj dvoje. Število še ne povsem potrjenih političnih akterjev na volitvah je 20. Toda razdrobljenost slovenske politične scene še ne pomeni, da je politični trg konkurenčnejši. Hkrati se še bolj jasno zarisuje notranjepolitična delitev na levi in desni pol. Spopad za nekakšno normalizacijo družbenih razmer na eni in poglabljanje sedanje avtokratske družbene ureditve na drugi. Sedanja vladna koalicija je v dveh letih temeljito razstavila državo. Onesposobila je posamezne veje oblasti, jih blokirala ali podredila. Socialni kapital je spremenila v političnega, njegova moralna amortizacija je po dveh letih usodna. Pandemija in sedaj še ukrajinska vojna sta pometli z različnostjo, drugačni pogledi so izbrisani, tudi prepovedani in sankcionirani. Cenzura je postala nova demokratična norma, na svetovni, evropski in domači ravni. Politična legitimnost je znotraj takšnih razmer informacijska utvara, demokracija volilna politična prevara. Zato povsod beležimo vzpon avtokracij in padec demokracij. Tudi v Sloveniji. Volitve bodo lahko zgolj zamenjale problematično oblast z drugačno. Odločilna bitka za prave spremembe se tedaj šele začenja.

Dejansko se na političnem trgu ni veliko spremenilo. Politični strankarski akterji so znani, njihove sposobnosti tudi, mehanizmi izrednih razmer pa se perpetuirajo zadnjih osem let. To je običajno čas normalnega političnoekonomskega cikla. Toda v tem kratkem obdobju smo doživeli tri velike krizne prilagoditve in tri vlade. Najprej smo poskušali normalizirati stanje po veliki finančni ekonomski krizi, potem je prišla pandemijska in sedaj še ukrajinska kriza. Vse tri razkrivajo, da gre na eni strani za globalni trk interesov in moči vodilnih držav, na drugi za nacionalne domače boje za politično prevlado. Svet tone v enoumju propagandnih manipulacij in laži, ljudje in njihov način življenja pa prehajajo iz enega obsednega stanja v drugo. Velike krize in negotovost so humus za razraščanje avtokracij, politik ekonomskega intervencionizma in političnega razdora. Demokracija postaja paravan za prisvajanje koristi avtokratičnih političnih elit.

Legendarni Nobelov nagrajenec za literaturo Poljak Czesław Miłosz je v Rodni Evropi uvedel ironični koncept one druge, manj vredne obrobne Evrope, ki leži od Baltika in Ukrajine do zaledja nam bližjega Balkana. Tu ni pravih meja med Vzhodom, ki nikoli ni prav obstajal, in Zahodom, ki je obstajal preveč. Zato je zaton demokracij tod pričakovana stalnica. Potrjuje ga že petnajst let zapored letno poročilo Freedom Hause (Nations in Transit, 2021), podobne alarmne signale prinaša Bertlesmannov transformacijski indeks (BTI 2022), pa tudi zadnje svetovno poročilo o demokraciji V-DEM. Zaton liberalnih demokracij in vzpon avtokracij sta globalni trend, več kot polovice držav sveta in dveh tretjin prebivalstva. Povsod naraščajo družbena polarizacija, ekonomska neenakost, politična represija. ZDA so že vrsto let zgolj cinična karikatura varuha demokracije, demokracija v EU pa postaja politični artefakt. Lanski akcijski načrt za prenovo demokracije (EDAP) je po letu dni razjedla hipokrizija lastnih ravnanj evropske komisije in blokade članic. Ukrajinska vojna je zgolj razgalila podobo tega sveta.

Slovenija v njem ni nekakšen skriti popek nasprotnih trendov. Vse mednarodne primerjave in indeksi, ne glede na njihovo omejenost, dokazujejo zdrs Slovenije v omejeno demokracijo, v vedno bolj avtokratično držo države. Vse demokracije so si v temeljih podobne, avtokracije pa so posebne vsaka zase, če bi parafrazirali Tolstoja. Imajo različne ideologije, politične prijeme, toda vsi uporabljajo antagonizme sovražnikov, posegajo po političnem izključevanju, širjenju kaosa ekonomskih dezinformacij. Avtokrati odlično razumejo Orwellov napotek v distopijskem romanu 1984, da je nadzorovanje preteklosti pogoj za obvladovanje prihodnosti. Tam je namreč najpomembnejše Ministrstvo resnice s svojimi slogani, da je vojna mir, neznanje moč, svoboda pa podrejanje ... To je naracija Janševe vlade in dveh let razpadanja parlamenta, pa tudi popolne politične polarizacije civilne družbe v državi.

Populizem načelno hlepi po močnem vodji, četudi pristaja na formalni demokratični okvir. V tem je trik zmanipuliranih demokracij, ki v nedrju skrivajo avtokracijo in zdrs v diktaturo. Demokracija niso zgolj periodične volitve, temveč javna svobodna razprava, aktivna civilna družba, kritični intelektualci, neodvisno sodstvo ... V ekonomiji ni samodejnih ravnotežij in demokracija ni naravno politično stanje. Oboje si je treba izboriti. Zato so kritična civilna družba, neodvisno novinarstvo in vladavina prava za zdaj boljša zavora avtokracije kot same volitve. Formula sedanje oblasti je stara in preprosta. Vodja je stranka in stranka je država. To je volilni politični projekt Janševe SDS. In volivci običajno dobijo ekonomske priboljške, da lažje sprejmejo samovoljo oblasti in zlorabo zakonov. Zato je kratkoročna uspešnost ekonomije prevladujoča politična panaceja te vlade. In zato bi morale biti konkretne rešitve vladavine ljudstva udarna moč sedanje opozicije.

Slovenske volitve bodo za madžarskimi evropski test avtokratskega legalizma, določujoče bodo poljske leta 2023. Danes je že jasno, da bosta v ospredju spopad med SDS in Gibanjem Svoboda, da bodo v DZ zanesljivo prišle SD, Levica in NSi, drugi bodo blizu roba. Leva sredina si obeta široko podporo civilne družbe, mest in mladih, desnica stavi na RKC, podeželje in starejše volivce. Desnica ima trdo jedro in vodjo, levico spet bolj druži spopad z Janšo kot jasna alternativa okoli politične figure. Ljudje pa si želijo sprememb in predvsem miru. Janševi jurišniki jim tega ne morejo zagotoviti, zaradi šefa kakopak. Goloba pa v vsaki živalski farmi čakajo svinje pri koritu.