O mačkah in psih

Heni Erceg

8. 4. 2022  |  Mladina 14  |  Hrvaška

Ali objava posnetkov razgaljenih trupel z ulic ukrajinske Buče resnično govori o napredku medijev in civiliziranosti družbe? Smo kdaj prej, na primer med vojno v Iraku, videli podobne posnetke civilistov, ki so jih ubile ameriške bombe? Ne, nismo, predvsem pa nismo videli posnetkov ubitih ameriških vojakov, da ne bi vznemirili ameriške javnosti. Tako eksplicitnih prizorov nismo gledali niti v nič manj krvavi vojni na območju nekdanje Jugoslavije. Je torej ta pornografija smrti namenjena čemurkoli drugemu kot vojni propagandi, čeprav jo je objavil napadeni? In ali je to korak naprej ali nazaj za civilizacijo, ki je tako napredovala, da danes kapitalistični svet ob neki lokalni vojni umira od strahu – kot so nekoč jamski ljudje – zaradi morebitnega pomanjkanja hrane, ki je ta razvita civilizacija očitno ni sposobna pridelati brez ruskega plina in ukrajinskega žita?

Na srečo je človeška skupnost vendarle naredila korak naprej v odnosu do drugih, nemočnih bitij; to dokazujejo fotografije transporterjev, v katerih Ukrajinci, ki bežijo pred vojno, s sabo vozijo svoje muce, fotografija malčka, pregnanega z doma, ki ima okoli zapestja ovit povodec, na katerem čvrsto drži psička, pa tudi prizori ljubljenčkov iz zaklonišč in z vlakov. Vse to je bilo še pred nekaj desetletji nepredstavljivo; po osvoboditvi Sarajeva sem na mestnih ulicah videvala krdela sestradanih klateških psov, za katere lastniki niso mogli ali niso hoteli več skrbeti.

Te dni pa sem v Dubrovniku opazovala večje mačje moštvo, katerega članice so stale v pozoru kot vojaki, ko jih je z vso skrbnostjo hranil krajevni smetar, kajti mačke so someščanke, zaščitni znak Dubrovnika in tudi drugih dalmatinskih mest. Potem pa je izbruhnila in se razplamtela vojna za ozemlje med močnejšim vladarjem in šibkejšim okupatorjem, mačko Anastazijo, ljubljenko Dubrovničanov, ki si je za življenjski prostor izbrala – kakšna predrznost! – atrij velepomembnega Knežjega dvora. Anastazija se je odločila živeti prav tam, na hladnih ploščah dvora, bolj ali manj zaščitena pred dežjem in vetrom, ne pa tudi pred mrazom. Dokler ji ni nekdo izdelal zavetja, imenitne replike klopi iz Knežjega dvora, slogovno popolnoma usklajene z renesančno palačo, vanjo pa položil blazinico iz rdečega pliša in Anastazija je končno dobila svoj mali dom.

Vendar le za kratek čas. Kajti zmagovalec neizprosne vojne za ozemlje je postala – resda brez granat in tankov, zgolj s pravico močnejšega – birokracija, katere čustva do Anastazije so daleč od čustev ukrajinskih beguncev do njihovih hišnih ljubljenčkov. Generalica Dubrovniških muzejev je odredila, da se mora hišica nemudoma odstraniti, kajti Knežji dvor je del kulturne dediščine, v »njeno kulturnozgodovinsko celovitost pa ni dovoljeno posegati nikomur, še posebej ne s postavljanjem zavetij za živali«.

Čeprav je zgodovinsko jedro Dubrovnika, ki je pod Unescovo zaščito, marsikje nepopravljivo skaženo z nadvse »domiselnimi« divjimi posegi, en sam njegov kotiček branijo pred Anastazijo z neusmiljenim ognjem v odgovor na množični protest Dubrovničanov, ki zagovarjajo pravico svoje mačje ljubljenke do strehe nad glavo. Milost, izkazana Anastaziji, bi, kot trdijo ti okrutni vladarji, pomenila precedens, s katerim bi se »odprl prostor za postavljanje zavetij za vse druge mačke«. Pričakovano se je za deložacijo muce – tej zaradi starosti, ima 18 let, ni mogoče najti novega doma, saj bi preselitev na drugo ozemlje zanjo pomenila gotovo smrt – zavzel tudi župan Dubrovnika, član stranke, ki je še ne tako davno iz »zavetij« enako brezčutno prisilno izseljevala neželene družine. Kako torej ne bi starega mačjega bitja.

Seveda hišica za Anastazijo ne ogroža kulturne identitete Dubrovnika, menijo dubrovniški kulturniki, pa tudi meščani; da sožitje mačje druščine in kulturne dediščine ni nekaj bogokletnega, dokazujejo številna evropska mesta. V Benetkah na primer je pred cerkvijo San Lorenzo, v kateri je pokopan Marco Polo, nameščenih več mačjih hišic, Benečani pa so posneli film in izdali številne knjige fotografij in slikanice, posvečene tamkajšnjim potepuškim mačkam. V Splitu pozimi na trgu pred gledališčem postavijo deset duhovito pobarvanih bivališč za muce, ki jih je izdelal gledališki mojster, čeprav tudi splitsko gledališče stoji v zgodovinskem delu mesta.

No, dubrovniški župan muci ne privošči niti pednja domovine, ne vidi »potrebe, da bi mačke dobile zavetja, in če bomo danes tu pustili Anastazijo, bodo jutri to zahtevale še druge mačke in temu ne bo nikoli konca«. Tako meni pripadnik vladajoče elite, ki se enako vede tudi do »osvajalcev«, brezvercev, beguncev na hrvaških mejah.

Agresor, ki je napadel Knežji dvor z mačjo hišico, je branitelje ozemeljske celovitosti dubrovniške republike pred muco Anastazijo predrzno opomnil, naj pogledajo, kako Ukrajinci bežijo skupaj s svojimi mačkami in psi. Vsekakor, uzurpator in osvajalec je hišico odnesel, muco so deložirali, spet smo pozabili, kaj je bistvo človečnosti, Anastazija pa je prek svojega zaščitnika ganljivo sporočila: »Ravno ko sem dobila topli domek in sanjala, da bom v njem preživela še tisto malo časa, kolikor mi ga je preostalo, ste me kot nočnega tatu pregnali iz njega. Uspavajte me! Če ni več mojega domka, tudi mene ne bo več. Ostal bo samo spomin na to, da ste s sovraštvom ubili ljubezen.« Potem pa je poraženi okupator še politično nekorektno pripomnil: »Jih bo zdaj začelo motiti tudi to, da ima mačka rusko ime?«