Zloraba vojne

Heni Erceg

6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Hrvaška

Tako, končno so ga slovesno odkrili. Spomenik v Zagrebu, o katerem smo že pisali in ki je bil več mesecev prekrit zaradi zgodovinsko neustreznega poimenovanja Spomenik žrtvam holokavsta. Potem so se v stranki Zmoremo!, ki si je na lokalnih volitvah z veliko večino zagotovila oblast v prestolnici, prebrisano domislili, kako odpraviti težave z nezadovoljstvom Judovske občine v Zagrebu. Nekdanji kleni aktivisti so sklenili, da si smejo in da si tudi bodo pomagali s staro domobransko zvijačo, ki omogoča, da se predstaviš kot nekaj, kar ni ne tič ne miš. Tako so napis dopolnili z dodatkom »in Neodvisne države Hrvaške«. Zdaj se na spomeniku bohoti bastardni napis »V spomin na žrtve holokavsta in Neodvisne države Hrvaške«, odkritja pa se seveda niso udeležili tisti, ki jih predvsem zadeva – predstavniki Judov.

To je zgodba o spomenikih, stalnih žrtvah predelave zgodovine, spreminjanja kolektivnega spomina v skladu s trenutnimi političnimi razmerami, ki pridejo in gredo, za njimi pa ostaja izbrisana ali izkrivljena zgodovinska resnica. Vojni v Ukrajini ni uspelo samo to, da smo greh ruskega vodstva, ki je ukazalo napad, pripisali celotnemu narodu in smo ga čez noč razglasili za kolektivnega krivca za krvavi vdor v Ukrajino, državljane Rusije pa osamili in jim onemogočili gibanje zunaj države ter ruskim umetnikom prepovedali delo po Evropi. Zdaj so na vrsto prišli še spomeniki.

Resnično, kakšno zvezo ima Ernst Thälmann z norostjo Vladimirja Putina? In kako je mogoče, da v civilizirani Nemčiji zahtevajo zrušenje nekega spomenika oziroma odstranitev in pretopitev tega spomenika, zaslužek od prodaje staljenega Thälmanna pa naj bi se daroval Ukrajini? Na zahtevo Krščanskodemokratske zveze, CDU, naj bi odstranili spomenik, ker Putin menda ni prebolel razpada ZSSR in si želi njenega vstajenja, kip pa krasita srp in kladivo in tudi sam Thälmann je bil komunist. V časih, ko je bilo to gibanje cenjeno. Gre za refleksni revizionizem in zlorabo neke vojne, čeprav je Rusija že tri desetletja skorumpirana kapitalistična država, ki jo vodi caristični diktator.

Če bi šlo za Hrvaško, se ne bi nihče čudil, kajti tukaj so že davno zleteli v zrak vsi spomeniki antifašizmu, toda Nemčija … in prav Ernst Thälmann, ki so mu v berlinskem Pankowu spomenik postavili že leta 1986, na njegov stoti rojstni dan. Kip meri 15 metrov, krasijo ga komunistični simboli in stisnjena pest, simbol antifašistične organizacije, katere član je bil, in je delo znanega sovjetskega kiparja Leva Efimoviča Kerbela. Kako cinično – Ukrajinca in Juda. Kdo pa je bil Ernst Thälmann, katerega spomenik bi rušila CDU, ki ima v berlinskem Pankowu neznaten vpliv? Konservativcem je pri tej zahtevi nesebično priskočila na pomoč močna stranka Zelenih, ki se ne meni za nacistično preteklost, ampak podpira revizionizem, češ da so njeni predstavniki že v devetdesetih letih zahtevali odstranitev spomenika, a so jim rekli, da je pretežek za rušenje, od leta 2014 pa sta kip in prostor okoli njega pod spomeniškim varstvom.

Bil je komunist, antifašist in žrtev nacizma. Od leta 1925 do 1933 je vodil Komunistično partijo Nemčije, ko je na oblast prišel Hitler, pa ga je Gestapo aretiral in ga strpal v samico; v njej je preživel celo desetletje. Iz nemškega zapora, kjer so ga nenehno mučili, ni prišel niti med kratkotrajnim zavezništvom med Stalinom in Hitlerjem, saj Stalin ni zahteval njegove izpustitve. Kot je znano, ni maral močnih osebnosti med komunističnimi voditelji, zato so Thälmanna leta 1943 premestili v koncentracijsko taborišče Buchenwald in ga kmalu nato po nalogu samega Hitlerja ubili. Nemški narod, obremenjen s stigmo nacističnega zla, bi moral biti ponosen na Thälmanna, saj gre za močan simbol nemškega antifašizma. Med špansko državljansko vojno so njegovo ime nosile brigade nemških prostovoljcev antifašistov, 15. avgusta 1943 pa so po njem poimenovali v neki vasi na Hrvaškem ustanovljeno četo, ki so jo sestavljali borci nemške narodnosti in je sodila v sestav Drugega hrvaškega korpusa NOB. Ta partizanska četa je bila edina antifašistična enota v zasedeni Evropi, ki so jo sestavljali borci nemške narodnosti. Zdaj bi zaradi domnevne podpore Ukrajini moral plačati prav spomenik nemškemu antifašistu in komunistu, podobno kot je Hrvaška v imenu nacionalizma in naklonjenosti nekdanji ustaški državi še pravočasno zrušila več kot tri tisoč spomenikov antifašistom in partizanom.

No, vpliv stroke je v Nemčiji za zdaj večji od političnega, zato je spomenik Thälmannu postal os oživitve trga v četrti Pankow. Okoli njega so postavili pet rdečih blokov, z odčitanjem kod na njih pa si je mogoče ogledati deset epizod filma, ki govori o njegovem življenju, utemeljenem na ideji antifašizma. Uprava za kulturo te berlinske četrti je zavrnila predlog krščanskih demokratov in Zelenih in poudarila, da »vsekakor obstajajo boljši načini za pomoč Ukrajini brez uničevanja kulturnih dobrin«, ter dodala, da »za sovjetske spomenike še vedno velja zakonsko varstvo«. To je bilo opozorilo, če bi se podobne težnje po odstranitvi spomenikov razširile še na druge v Berlinu, ki jih varuje nemško-sovjetski sporazum iz leta 1990, s katerim se je Nemčija zavezala, da bo pomnike iz sovjetskega obdobja ohranila in vzdrževala.

Kakorkoli, vojno v Ukrajini so kot priložnost izkoristili tisti, ki bi si kaj takega zaradi neprimerne preteklosti najmanj smeli privoščiti – in s tem skušali omalovaževati antifašistično dediščino svoje domovine. Seveda je vsakršna podobnost s Hrvaško zgolj naključna.