Medijski rokomavhi

Vlado Miheljak

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Dva leva

»Jaz sem parkrat poklical gospo Rebernik in rekel, kdaj boste imeli oddajo, odnosno prispevek o gospodu Masleši. Pravi, ne najdem človeka, ki bi to naredil, če pa bo že kdo to naredil, pa bo naredil tako, da bo Masleša good guy, da bo dober, da bo pozitivc. A zdaj gre v pravo smer, še posebno po 24. aprilu, ko bomo pa zmagali, bo zadeva začela res iti v pravo smer ... Dva, tri, bom jasno povedal, dajmo odpoved, potem pa bo mir .... Red bomo naredili. Mi imamo čvrsti programski svet, mi imamo 21 svetnikov, ki smo kot en mož, mi se prej ene stvari zmenimo in ne glede karkoli oni napišejo ali zahtevajo, programski svet deluje enotno z jasnimi zahtevami vodstvu, kaj naj naredi ... Najbolj odgovorno in težko delo v tem momentu nosi gospa Jadranka Rebernik. Ona hoče pošteno, profesionalno peljati to zgodbo, ima tudi določene uspehe, predvsem tam, kjer lahko ona odstavi in prestavi.«
— Programski svetnik RTVS Kmetič o akcijah za odprto medijsko krajino po janšistični viziji (27. 3. 2022)

»Sem tisti tretjerazredni novinar, pred katerimi so pred nekaj dnevi svarili podporniki Studia City oziroma podporniki njegovega zadnjega voditelja na protestu pred javno RTV-hišo, saj da prevzemamo in onečaščamo to hišo, ki so jo vzeli za svojo.«
 — Samoprepoznani tretjerazredni novinar Marko Milenković ni izkoristil priložnosti, da bi zamolčal razloge za svoje prostovoljno suženjstvo (TVS, 9. 5. 2022)

»Me-ti je dejal: Nobena država nima pravice, da bi koga za stalno imenovala za policista.«
— B. Brecht: Me-ti. Knjiga obratov

Slab spomin je težava in priložnost hkrati. V nekonsistentnem življenju in delovanju amnezija pomaga enostavneje preživeti. Če jo umešamo v koktajl z zmerno bistrostjo, se ta prednost razkrije do obisti. Vida Petrovčič, ki je hotela kolaborirati v sabotaži proti Studiu City, Marcelu Štefančiču in novinarski avtonomiji, je pozabila, da je konec leta 2006 sama padla v nemilost, ker je menda užalila ministra Bajuka. Takrat sta lomastila razvpiti urednik Gerič in Možina. Na mojo intervencijo (takrat sem bil član programskega sveta) se je Gerič branil, da so pred tem tudi njega cenzurirali zaradi prispevka o vladnem letalu. Že mogoče res. A razlika je bila več kot očitna. V prvem primeru je zaradi poskusa posega v novinarjevo avtonomijo odletel urednik (Lipušček), v drugem primeru pa je zaradi urednikovega (Geričevega) posega v novinarsko avtonomijo odletela novinarka (Petrovčičeva). No, resnici na ljubo ni odletela iz službe, ampak iz oddaje. Danes se ta ista Petrovčičeva predstavlja kot žrtev protestov proti njeni kolaboraciji s sedanjimi eksekutorji Studia City. Če bi Milenković izkoristil možnost molka, ne bi postal del te umazane zgodbe. In poslej bo mladi mož percipiran le še in zgolj kot »Aja, oni Milenković«; pač kot nelojalni, nestanovitni, neprofesionalni in za vse večne čase tretjerazredni novinar, ki je v usodnem trenutku aktivno sodeloval pri onečaščenju javne televizije.

A kolaborantski novinarji so zgolj posledica veliko bolj dramatičnih dogajanj, ki se vežejo na skrajno zavržno demontažo javne televizije. Osrednji problem položaja javne televizije v času janšizma se zgosti v njenem programskem svetu, ki, kot je prostodušno razkril televizijski svetnik in Janšev strojevodja, izvršuje pogromsko funkcijo. Ne, zgornji citat ni iz kakšnega non-paperja, iz korespondence v kakšni zaprti skupini na Facebooku, ampak z nastopa na javnem dogodku, pred občinstvom, z evroposlanko Tomčevo med navzočimi in ki ga je predvajala tudi Janševa oz. Orbánova televizija. Izrečene so tako hude stvari, tako primitivne in grobe, da televizijci ne bi smeli čakati, da bo Golob prinesel na javno televizijo oljčno vejico. Ne podcenjujem, ni enostavno, a menim, da bi nesporna velika večina interne javnosti, ki nasprotuje sedanjemu stanju, morala za sanacijo tega stopiti nasproti prihajajočim »osvoboditeljem«. Zaradi sebe, zaradi dobrega imena hiše, zaradi njene prihodnosti. Denimo z generalnim štrajkom vse do odstopa vodstva javnega zavoda in njenega programskega sveta. Pravzaprav pogromskega sveta. Ne le elementarni demokratični deficit, ampak nasploh stanje duha velike večine (21?) sedanjih svetnikov ne razkriva samo primitivnosti omenjenega Janševega strojevodje, ampak morda še bolj zgoščeno in simbolno tudi neki utrinek (prikazan v TV dnevniku 19. 5. 2022), ko je kamera na javni seji ujela Ivana Štuheca, kako v ustih prostoročno obrača in melje zobotrebec. Da, zobotrebec! Čačkalico, kot pobegli lik iz Krleževe balkanske krčme, kot Nušićev karikirani »nekdo«.

Menim pa, da pri sanaciji javne televizije ne gre preveč računati na Golobove obljube. Danes (v sredo) je obetavne napovedi popolnoma nove politike in politične kulture in morale že požrl z razkritjem imen nosilcev resorjev. Čisto razočaranje! Najbolj tolče v oči izbira Matjaža Hana za gospodarskega ministra, ki ni le primer popolne, ampak res popolne dekvalifikacije strateškega resorja, temveč tudi prispodoba političnega mešetarjenja SD. Kramarska mentaliteta usihajoče stranke! Spomnimo se samo kadrovskega mešetarjenja na Petrolu in vlogo Hana pri tem.

Škoda, pa tako obetavno se je začelo.