Prvi Golobovi koraki

dr. Bogomir Kovač

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Kriza stagflacije dobiva na svetovni ravni in tudi doma vedno jasnejšo podobo. Postaja novi zaščitni znak političnoekonomskega kaosa. Hitro sosledje kriz, tudi vojnih, je šokantno, fatalni odzivi politikov pa zastrašujoči. Stagflacije so relativno redki, protislovni in težko obvladljivi procesi. Običajno so znanilci nevarnih političnih razmer, kumulativnih kriz tržne ekonomije. Sedanja je predvsem rezultat pandemijske krize in ukrajinsko-ruske vojne. V njenem ozadju so širši geostrateški politični spopadi in nova ekonomska deglobalizacija. Inflacija je prevladujoči trend tega desetletja, naša pričakovanja in ravnanja jo dejansko zgolj poglabljajo. Precej je podobnosti z veliko stagflacijo konca sedemdesetih let, a še več razlik. Tokrat je ekonomsko lažje ukrotljiva, politično pa bistveno manj. Spopad z njo bo globalen, pa tudi lokalen. Zato je pomembno, kako se bo stagflacije lotila nova Golobova vlada.

Visoka rast cen, zlasti energentov in hrane, pretresa svet. Inflacija je začela svojo pot spomladi 2021, torej leto dni pred ukrajinsko-rusko vojno. Združili so se trije makroekonomski pogoji na strani agregatnega povpraševanja. Ekspanzivna denarna politika z nizko ceno denarja traja od leta 2010, brezmejno fiskalno financiranje in zadolževanje poganja pandemijska kriza deset let pozneje. Tu so tudi veliki razvojni investicijski paketi v EU in ZDA glede trajnostnega razvoja v brezogljično družbo XXI. stoletja. Na strani ekonomike ponudbe je prve šoke prinesla pandemija. Veliko sektorjev v globalno povezanem svetovnem gospodarstvu je delovalo omejeno ali je celo ustavilo proizvodnjo. Dobavne verige so se prekinjale in podaljševale. Trg dela je najprej zamejila pandemija, kasneje pa je hitro oživljanje sprožilo pomanjkanje delovne sile. Plače so narasle, brezposelnost s prekarno kopreno pa je najnižja od leta 1991. Ruska invazija na Ukrajino je dodatno podrla krhka tržna ravnotežja. Podražili so se energija inhrana, industrijske surovine in gnojila. Kombinacija cenovnih skokov na ključnih mestih (energija, hrana, plače) je prebila psihološko mejo zasidranosti inflacijskih pričakovanj. Na meji okoli 10 odstotkov se inflacija začenja sama obnavljati, ker jo začenjamo vgrajevati v plače, stroške in nove cene. Inflacija postaja trendna, sistemska, dolgoročna. In do sem smo prispeli.

V najverjetnejšo novo recesijo se zapletajo tako ZDA in EU kot Kitajska. ZDA so že s Trumpom zamejile globalizacijo z ameriškim protekcionizmom, selitvijo proizvodnje nazaj v dražja poslovna okolja. EU se je zapletla v stroškovne labirinte starajoče družbe, zmanjšanja ponudbe delovne sile, padanja produktivnosti, višjih plač. Njena sekularna stagnacija je podobna japonski. Kitajska se je zadnja leta začela lomiti zaradi prehitre rasti, nasprotij političnega kapitalizma in sedanje partijske obsedenosti s covid-19. Seveda, stagflacija ogroža tudi socialno državo, povečuje premoženjske in dohodkovne družbene neenakosti. Pandemijska kriza je razkrila, kako draga in krhka je zdravstvena oskrba prebivalstva, kako ranljiva je socialna skrb za starostnike. Toda to ni vse.

Ukrajinsko-ruska vojna je dokaz, da je pred nami spopad velesil. Danes se na plečih Ukrajine dejansko spopadata Nato (ZDA, EU) ter Rusija, konflikti med ZDA in Kitajsko se stopnjujejo. Prevlada političnih zaostrovanj nad ekonomskim povezovanjem je očitna. Stagflacija je zgolj tržno ogledalo teh norosti, druga stran balkanizacije svetovne trgovine in financ. In za nameček političnoekonomsko pregrevanje sveta prehiteva sama narava. Improvizacije glede podnebnih sprememb poglabljajo energetsko negotovost. »Zelena stagflacija« je tu že dolgoročno planetarno dejstvo.

Mnogi sedanje razmere primerjajo z veliko stagflacijo v obdobju 1979–1984. Tudi tedaj smo imeli inflacijske šoke zaradi nafte in plač, fiskalne krize držav in razpad mednarodnega finančnega sistema. Ta stagflacijski »déjà vu« je lahko učna ura, česa pri odpravi stagflacije ne smemo ponoviti. Grobo Volckerjevo dušenje inflacije z monetarnimi ukrepi in hitrim zvišanjem obrestnih mer je tedaj ZDA potisnilo v hitro recesijo, inflacija pa je kasneje izzvenela postopoma. Dve spoznanji sta ključni. Najprej sodelovanje med monetarno in fiskalno politiko, tudi politiko plač, postopnost sprememb in fleksibilnost ukrepov pri rasti BDP. Drugo pa je zaupanje, kredibilnost politik in skupen pristop, ki znižuje inflacijska pričakovanja. Mundell je v svojem predavanju ob podelitvi Nobelove nagrade leta 1999 podal rešitev. Denarno omejevanje in fiskalno popuščanje sta okvir, ključni vzvod za neinflacijsko rast pa tiči v znižanju davkov. Toda čarobna formula ni samodejna.

Težava teh napotil je v EU očitna. Monetarna politika je centralizirana, fiskalna in dohodkovna sta v domeni držav. EU bo v spopadu s stagflacijo potrebovala precej večjo in tesnejšo ekonomsko koordinacijo politik, tudi skupen politični nastop pri regulaciji cen in reševanju motenj dobavnih verig. Kredibilnost se začenja z zaupanjem med državami. Bodo države jeseni solidarne pri prerazdelitvi plinskih zalog in energije, drugače kot pri pandemijski krizi? Konsenz glede sankcioniranja Rusije je lažje doseči kot skupno reševanje energetske in prehranske krize držav. Stagflacija prinaša »tragedijo skupnega«, če ne bo sodelovanja med Brusljem in članicami.

Novo Golobovo vlado čakajo izjemni izzivi, stagflacija ji zožuje manevrski prostor. Fiskalna konsolidacija in politika plač bosta v ospredju. Višji bodo izdatki za zdravstvo, pokojnine, plače, pa tudi za nove investicije. Zato bodo potrebni jasna izbira ciljev, projektni pristop in dobro sodelovanje vseh. Ključni bodo prvi koraki. Tudi nepriljubljeni ukrepi so lahko znosni, če ljudje zaupajo spremembam in vladi. Inflacija občutij svobode in stagnacija poniglavosti Janševe falange za zdaj zadostujeta.