Ko ostane le beseda?

dr. Bogomir Kovač

6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Francosko in slovensko volilno leto imata veliko skupnega. Francija je Slovenijo nasledila pri polletnem vodenju unije, predsedniške in parlamentarne volitve so se v obeh državah dogajale na isti dan, 24. aprila 2022. In nenavadno sta skupaj odzvanjali tudi v tujini. Ugledni Washington Post je celo onkraj Atlantika zaznal politično razliko, ki sproža upanje. Najboljše, kar se je po dolgem času zgodilo evropski liberalni demokraciji, sporoča, niso mogočne francoske volitve, temveč volilni izid v majhni Sloveniji. V evropski strateški refleksiji je to pomemben podatek. V Franciji je poraz Le Penove še vedno zmaga populistične desnice, v Sloveniji je poraz Janše vendarle zmagoslavje liberalno usmerjene levice. V obeh državah so etablirane stranke doživele neuspeh, povsod so temelj zmage nejasne obljube drugačnosti. Tu in tam gre šele za prvi polčas supervolilnega leta. V Franciji bodo karte dokončno premešale parlamentarne volitve junija, pri nas predsedniške in lokalne jeseni. Anksioznost političnega razreda v odnosu do realnih problemov sveta in sosledja zadnjih treh kriz nam je skupna. Tudi zato se v Sloveniji ne smemo delati Francozov v razumevanju francoskih volitev.

Predsedniške volitve v Franciji so izjemno pomembne. Vlade so zgolj ekonomsko menedžersko orodje predsednikove moči in političnega vpliva. Macron je dobil nov predsedniški mandat v drugem krogu, poraz Le Penove je navidezno prepričljiv, toda zavajajoč. Volilna udeležba je bila najnižja po letu 1969, kar pomeni, da je politično razočaranje volivcev visoko. Francija je letos v drugem krogu preprosto izbirala med dvema slabima alternativama in izbrala manj tvegano, ne pa tudi dobre. Le Penova je namreč nastopala proti EU, Natu in tudi Nemčiji, proti migracijam in muslimanom, njeno NF je podpiral Putin … Macron si ob politično šibkejši Nemčiji prizadeva za čim bolj francosko podobo EU, velja za zagovornika neoliberalnih ekonomskih idej, bolj brani robustnost institucij kot voljo ljudstva. Le Penova nasprotno simbolizira francoski odpor ljudi proti institucijam Bruslja in tudi Pariza. Francija se je z Macronom očitno izognila preveč šokantni Le Penovi.

Dejansko pa je politična podoba Francije bolj klavrna. Očitno se tretjina volivcev nagiba k neoliberalni, proevropski, globalistični podobi države (Macron). Druga tretjina je naklonjena nacionalistični, suverenistični in protekcionistični Franciji (Le Penova). Zadnja tretjina socialistični, delavsko usmerjeni in bolj nepokorni družbi, tudi do EU in Nata (Melenchon). Kako bo ta politična delitev vplivala na junijske parlamentarne volitve? Vsi se zavedajo, da se bodo politične karte tam odločilno pomešale in tu Macronu ne kaže tako dobro. Politična fragmentacija z leve in desne je huda. Nihče noče sodelovati in se povezovati, ne na levi in ne na desni, tudi vmesni prostor je kaotičen. V tej zmedi se zdi Melenchonova vrnitev k radikalnemu humanizmu in ekološki ohranitvi planeta politično še najbolj strukturirana. Levici želi vrniti izgubljeni obraz, ki ga je sama iznakazila s »tretjo potjo« združevanja z neoliberalizmom. Melenchon ni nasprotje skrajno desnih Zemmourjevih sporočil, temveč alternativa Macronu in tudi Le Penovi. In tu tičijo ključna politična vprašanja sodobnega časa.

V imenu koga delujejo sedanji politični protagonisti, kje je zastala javna razprava, kakšne so prave in možne rešitve in kdo naj jih izpelje? Sodobne volitve so brez teh odgovorov postale brezmiselne komedije, marketinški projekti brez vsebine, fascinacija, ki volivce zgolj frustrira. Dejansko politični trg obvladujejo interesi kapitala, mahinacije in manipulacije oblastnih politično-poslovnih elit. Francija je danes peto največje gospodarstvo na svetu, meri petino BDP evrskega območja EU, njen tehnološki in raziskovalni potencial je visok, najvišji v EU. Francija je še vedno trdna socialna država, po razvitosti takoj za Dansko. Ohranila je državni sektor v energetiki, močan vpliv na agrarnem področju, njen »novi javni menedžement« je tehnokratsko učinkovit. Francija ima zadnjih deset let boljše ekonomske rezultate kot Nemčija, še posebej lani, zaposlenost je najvišja po letu 2008. Toda občutek poglabljanja neenakosti in neenakopravnosti je velik, Francozi vse manj zaupajo svojim institucijam, verjamejo, da so žrtve globalizacije. Macron ni izpolnil obljub glede pokojninske in zdravstvene reforme, imajo ga za predsednika bogatih, čeprav je vlada dvignila minimalne plače in znižala davke za gospodinjstva in podjetja. Ekonomska logika je preprosta, več trošenja in zadolževanja, manj varčevanja in razdolževanja. Macronov program obljub poglablja proračunski primanjkljaj za 44 milijard. Obljube Le Penove pa recimo za 102 milijardi. Zveni domače.

Francija je zibelka revolucionarnih dogodkov, iz njih je vedno izvabila za svet usodne spektakle in refleksije. Tako je bilo v letih 1789–99, pa 1848–1851 ali 1870–71, revolucionarni duh 1968 se je spočel na pariških ulicah. Francija je državotvorni nacionalizem v EU postavila na glavo. Danes bolj zagovarja politično unijo kot nadgradnjo ekonomske, bolj kot Nemčija je rezervirana do Nata, stoji na čelu idej večje vojaške in politične avtonomije EU. Macron bi rad Franciji povrnil več suverenosti, hkrati pa imel močnejšo EU in G-7 kot nekakšno svetovno vlado. Globalizacija lahko ekonomsko uspe, če je bolj enakovredna in temelji na skupnem globalnem vodenju. V takšnem svetu nacionalisti in avtokrati ne morejo ponuditi ničesar, kar bi drugi lahko kupili. To je lekcija za Putina in učna ura za Macrona, pa tudi druge.

V francoskem ogledalu se lahko vidi tudi Slovenija, prejšnja in nova vlada. Na Badioujevo retorično vprašanje Ime česa je Sarkozy, sta Janša in Macron že dobila odgovor. Golob ga mora šele najti. Kot pravi Umberto Eco, ko politične reči izginejo, ostane samo beseda. Mož beseda!