Ekonomska lahkotnost

dr. Bogomir Kovač

20. 5. 2022  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Koalicijska pogodba nove prihajajoče vlade ostaja znotraj ustaljene politične kulture, čeprav jo želi preseči. Ponavlja vse dosedanje napake političnega voluntarizma, čeprav hoče spremeniti načine političnega delovanja. Prihajajoča vlada v njej pozablja na krizne ekonomske razmere in razvojne omejitve, ki bodo zamejevali njene načrte. Koalicijska pogodba je torej v veliki meri žrtev ustaljenih političnih praks slovenskih koalicijskih vlad, dokument brez prave uporabne vrednosti. Dobili smo bolj spremenjeni red poudarkov, nekaj več socialnih vsebin, manj stereotipne neoliberalne agende. Pravih strateških premikov gostobesednost teksta niti ne more ponuditi. Žal smo praznih političnih zavez imeli v preteklosti že veliko, njihova usoda pa je tudi znana. Imamo petnajsto vlado v dobrih tridesetih letih, koalicijske pogodbe so očitno zgolj prvi lakmus krhkosti njihovega preživetja. Zato je skrajni čas, da se od njih v takšni obliki in pomenu poslovimo. V dobro države in vlade, ki prihaja.

Letošnja zmagovalna politična koalicija je imela na videz lahko delo. Politični primat gibanja Svoboda je tako velik, da bi v hierarhiji delitve moči zlahka postavili meje vključevanja drugih dveh članic koalicije, SD in Levice. Bodoči mandatar je imel v izhodišču dve možnosti. Lahko bi se odločil za sestavo razmeroma majhne vlade, ki bi prepolovila obstoječe število in združevala ministrstva, recimo na osem področij. Torej bi kot menedžer dejansko vodil bolj tehnokratsko kot politično vlado, ki bi si zastavila pol ducata strateških usmeritev. Golob se je nasprotno odločil za demokratično širino, vključujočo politično alternativo, kar ni slabo, ne bo pa lahko. To vključuje celo poražene stranke KUL in tudi civilno družbo. Vlada je prestrukturirala tretjino sedanjih ministrstev, dodala tri nova, bolj projektna kot resorna. Širitev vlade sama po sebi ne pomeni nižje operativnosti vlade. Njene vitkosti in agilnosti ne določa število ministrstev, temveč učinkovito obvladovanje procesov, s čim manj napakami in jasno usmeritvijo k rezultatom. Tega Janševi očitno ne razumejo niti konceptualno, Golob pa to poslovno obrt obvlada. Zato bo veliko odvisno od načina vodenja te vlade. Pustimo se presenetiti.

Koalicijske pogodbe so prvi korak procesiranja novo izvoljene politične oblasti. Poznajo jih tudi druge države, ki sestavljajo koalicijske vlade. Stranke vladajoče koalicije imajo običajno različne poglede in interese, zato morajo v izhodišču doseči določen politični konsenz. Koalicijske pogodbe so torej po naravi reči nekakšen najmanjši skupni imenovalec, dokument o načinu sodelovanja in delovanja vlade. Ponuditi bi morale skupno vizijo želenih sprememb, bistvene vrednote delovanja in poslanstvo skupnega političnega sodelovanja pri vodenju države. Dokument je zato kratek, jedrnat, strateški v prvem vsebinskem delu, a hkrati dovolj formaliziran glede sodelovanja strank. Namesto tega pa prerašča v nekakšen vsebinski program vlade, ponekod celo v zametek razvojne strategije države. Oboje je seveda politična in strokovna neumnost.

Druga zadrega je nadaljevanje prve. Če želijo koalicijske pogodbe ponujati program, bi morale biti strukturirane po novih ministrstvih. Potem bi morali pri sestavi sodelovati tudi državni uradniki. Koalicijska pogodba ni nadgradnja predvolilnih programov, temveč prvi akt operativnega delovanja vlade. Umar bi lahko na primer objektivno ovrednotil in kvantificiral koalicijsko pogodbo, ki potem lažje postane program vlade. To smo za zdaj zamudili, zato bi veljalo sedaj spremeniti protokol, če želimo vlado za dva mandata. Današnje koalicijske pogodbe imajo povprečno okoli 70 strani in več, sledijo horizontalnim poudarkom vsakršne koalicije in ne vertikalnim vsebinam ministrstev. V njih sta izgubljeni vsakršna strateška nit in povezovalna koherentnost. Prav tako nobena koalicijska pogodba ne prinaša finančne kvantifikacije novih vladnih predlogov, ki je ključni gabarit želenih sprememb. Notranja delitev prioritet in ciljev, politik in ukrepov je razpršena, zato delujejo kot kaotičen nabor pomembnih in nepomembnih reči. Semenj ničevosti, kot bi dejal William Thackeray.

S tega zornega kota Program za delo koalicije 15. Vlade RS ne more biti odrešilna bilka. Ponuja tradicionalni pristop z vsemi dosedanjimi slabostmi političnega strateškega menedžmenta. Toda nekatere rešitve in napovedi so pomembne. Normalizacija dialoške politične kulture in vrnitev pravne države sta seveda po Janševem polomu nujni, zlasti odprava represije in vrnitev neodvisnosti medijev. Demokratizacija političnega sistema, zlasti volilnega, je pogoj, da povečamo politično odgovornost elit. Bolj kot doslej je v ospredju vključevanje civilne družbe, participacije in neposrednega odločanja ljudi na vseh institucionalnih ravneh. To je lahko prava mala upravna revolucija vedno bolj zbegane in nesposobne države. Socialna vloga države je v ospredju programa, zlasti sistematičen spoprijem s prekarnostjo, ne zgolj na delovnih mestih, temveč kot načina življenja ljudi. Ekonomski del je porazdeljen na več delov, deluje nekonsistentno, več govori o delitvi kot ustvarjanju vrednosti, produktivnosti in konkurenčnosti. Novo vlado čakajo stagflacijske pasti, fiskalna konsolidacija, zagotovo energetska in socialna kriza. Toda to očitno ni del vladne agende. Napoved možnosti ekonomske demokracije in trideseturnega delavnika delujeta tu bolj kot teater burjenja duhov. Zato je ekonomska lahkotnost napovedi sprememb zavajajoča, tudi nevarna.

Politično preživetje te vlade bo odvisno predvsem od ekonomskih rezultatov. Janševo je pokopala neznosna politična drža, Golobu lahko spodrsne na ekonomskem področju. Zdi se, da je gospodarstvo Ahilova peta nove vlade. Sporočila Žižkove Antigone morajo postati obvezno vladno branje. Morda nas odvrnejo od nove politične tragedije.