Nova krizna normalnost

dr. Bogomir Kovač

27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Evropska komisija (EK) je sredi maja 2022 v okviru fiskalne koordinacije članic EU pripravila spomladansko poročilo. Ocena in smernice razvoja za Slovenijo sovpadajo z nastopom nove slovenske vlade. Fiskalna konsolidacija je za vse članice odložena, izjemne okoliščine in fiskalna odstopanja se nadaljujejo. V ospredju sta sedaj prehranska in energetska kriza kot posledici sankcij zaradi rusko-ukrajinske vojne. Igra EU je tvegana, za nove domače politično-ekonomske akterje skrajno negotova. Dediščina Janševe vlade je na fiskalnem področju slaba. Zavezujoče fiskalne dokumente je tik pred volitvami zadrževala, zmedeno načrtovanje razvojnih sprememb zmanjšuje njihovo učinkovitost. Množenje bruseljskih finančnih pomoči je hkrati obratno sorazmerno z našo sposobnostjo njihove uporabe. Nova evropska priporočila za prednostno ukrepanje niso dovolj, slediti bo treba denarju. Golobova vlada stoji pred problemom postopne fiskalne konsolidacije. Pot do nje sta boljše servisiranje razvojnih izzivov in učinkovita raba evropskih sredstev. Potrebujemo krizni načrt, kako preživeti, kaj najprej reševati. Nova krizna normalnost je namreč že tu.

EU je v preteklih letih razvila vrsto formalnih mehanizmov usklajevanja ekonomskih politik, število poročanj in presoj, usmeritev in priporočil. Evropski semester obsega makroekonomski fiskalni nadzor članic, dvakrat na leto. Toda temeljna zadrega ostaja vseskozi nespremenjena. Monetarna centralizacija (ECB) se stopnjuje, fiskalna decentralizacija na ravni članic pa ostaja. Fiskalna kapaciteta EU (evropski proračun) je ništrc, različni skladi in mehanizmi za pomoč in transformacijo v obliki posojil in nepovratnih sredstev so zgolj podpora za ciljno usmerjene ukrepe. Zato je temeljna koordinacija makroekonomskih politik v EU šibka in vedno znova zamuja.

EK sklepa, da se v EU nadaljuje obdobje gospodarskega upadanja. Zato odstopna klavzula od fiskalnih pravil in omejitev velja do konca leta 2023, kar omogoča članicam širši odzivni prostor in lažjo podporo za želene dolgoročne ukrepe. Tu so se javnim investicijam za zeleni in digitalni prehod pridružile nove, za zagotavljanje energetske varnosti in vse bolj tudi prehranske samozadostnosti. Toda v bruseljski latovščini ne manjka drobirja o fiskalni previdnosti, da začasna odstopanja ne ogrozijo srednjeročne fiskalne vzdržnosti držav. Pod črto, obdobja fiskalne »mizice, pogrni se« je konec. Realni svet Golobove vlade se zato začenja onkraj Janševega fiskalnega pravljičarstva.

Poročilo za Slovenijo je še vedno razmeroma benevolentno do našega nacionalnega Načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Opozarja sicer na fiskalno vzdržnost predlaganih sprememb, pa na problem dodatnih virov prihodkov ob mini predvolilni davčni reformi, tudi na izboljšave poslovnega okolja in večne zablode korporativnega upravljanja v podjetjih pod državnim nadzorom. Priporočila so tudi tokrat splošna in benigna, kot recimo glede povečanja krožnega gospodarstva, potrebne energetske diverzifikacije, izvajanja naložb in dogovorjenih reform ... Slovenija naj razširi javne naložbe v zeleni, digitalni in energetski prehod, svetujejo, poskrbi naj za popolno izvedbo NOO in spremljajočih reform. Toda poročilo molči glede inflacije in padca rasti.

Grozeče stagflacijske procese spodbujajo ukrepi EK v zadnjih dveh letih. Inflacija se krepi v EU od začetka leta 2021, ovire za rast so se iz pandemijskih prevesile v nove vojne razmere, oboje pa spodbuja ravnanje sedanje EK. Ločitev EU od Rusije postaja politični imperativ ne glede na ekonomske in socialne posledice za vse deležnike, Ukrajino in Rusijo, pa tudi EU. Mir preprosto ni del te politične aritmetike ne EU in ne ZDA, še manj Nata. Slovenija je kot majhno odprto gospodarstvo v tej geostrateški kloaki ranljivejša od drugih članic. Toda edini možni odgovor na stagflacijo na nacionalni ravni tiči v pravilnem vodenju fiskalne politike, v socialnem odmerjanju cenovnih politik. In tu tiči drugo veliko opozorilo novi slovenski vladi.

Janševa vlada je konec aprila z zamudo sprejela program stabilnosti in nacionalni reformni program. Oboje v okviru evropskega semestra nejasno povezuje izredne ukrepe in srednjeročne politike. Težava ni toliko v formi in vsebini dokumentov kot v njihovi izvedljivosti. Gre za sposobnost slovenskega prilagajanja, za učinkovito uresničevanje načrtov, ki niso ustrezno podprti z izvedbenimi ukrepi. EU je leta 2020 oblikovala svoja slovita sklada za okrevanje in odpornost (MOO) ter pravični prehod (SSP), hkrati narašča število vedno novih kriznih finančnih mehanizmov. Takšen je recimo 300-milijardni sklad za energetsko osamosvojitev od ruskih virov. Toda vse to zahteva hiter odziv držav. Črpanje teh in kohezijskih sredstev zahteva jasno opredelitev investicij, njihov vrstni red gradnje, pripravo predinvesticijskih raziskav. Čas teče, sredstva bodo na voljo omejen čas, kdor jih ni sposoben uporabiti, jih ne bo dobil. Dosedanje polomije z razpisi Janševe vlade za zeleno transformacijo in zamuda pri pridobivanju evropskih sredstev so dokaz tega. Golobova vlada se tega očitno zaveda, vse pa bo odvisno od sposobnosti ljudi in projektnih ekip. Za spoprijem z evropskimi viri bi potrebovali vsaj pet ducatov pravih strokovnjakov, centralno projektno pisarno, dober projektni menedžment. Staro priporočilo v vedno novi obleki.

Nabor konkretnih in izvedljivih projektov za leto 2022 mora postati prednostna naloga Golobove administracije. Morda tudi eno prvih meril njene uspešnosti. Prenova nacionalnega NOO in učinkovita uporaba sredstev EU sta najlažja pot in način fiskalne konsolidacije države. Janševi tega niso bili sposobni, nova vlada mora to predvsem razumeti. Golob kot rešitev ponuja nov družbeni dogovor in operativno učinkovitost. Zaupanje je tu temelj upanja.