G. G. iz Splita

Heni Erceg

20. 5. 2022  |  Mladina 20  |  Hrvaška

»Women's sandals with double G, razkošje, opredeljeno na novo, eklektični, sodobni, romantični …« Stanejo pa »samo« 490 dolarjev. Tako oglašujejo Guccijeve sandale, ki naj bi bile hit letošnjega poletja. Gledam jih in si rečem, čakaj malo … točno take imam tudi sama, že sto let so zakopane nekje v tisti stari omari v hiši na otoku. Rekli smo jim sandale triktrak, bile so plastične, različnih barv ali prozorne, brez njih otroci sploh niso šli v vodo, zanje pa je bilo treba odšteti znesek v vrednosti današnjih 30 kun. Od kod torej Gucci? Izdelek je do pičice enak tistemu iz tovarne Jugoplastika iz Splita, zato me res zanima, ali je signore Michele, kreativni direktor znamke Gucci, vprašal za dovoljenje oblikovalca izvirnih Jugoplastikinih sandalov. Seveda ga ni, saj ni mogel, zato je model prekopiral, vprašati pa ni mogel, ker ni več ne splitskega oblikovalca sandal triktrak ne Jugoplastike, ni niti obrata 401, v katerem so stroji za brizganje plastike v osmih urah izdelali celo po 1000 parov takšnih sandal.

Proizvodnja je bila poceni, še danes je, saj kilogram plastičnega granulata stane približno dolar, iz njega pa je mogoče izdelati pet parov sandal. Tako lahko izračunate, kolikšen je zaslužek tatov Jugoplastikinega izdelka women’s sandal with double G, ki ga prodajajo po 490 dolarjev in ga bodo letos poleti na plažah po vsem svetu nosili najbolj znani in bogati. V splitski Jugoplastiki so na leto s sodobnimi stroji proizvedli približno dva milijona teh sandal za kopanje. Najbolj priljubljene so bile prozorne, manjkale niso v nobenem od jugoslovanskih gospodinjstev, v proizvodnem velikanu pa je bilo zaposlenih 13 tisoč delavcev, izdelovali so 3200 različnih izdelkov in zaslužili več kot 350 milijonov dolarjev na leto. Poleg Guccijevih sandal triktrak in druge obutve so v Jugoplastikinih obratih proizvajali še konfekcijo, superge, torbe, avtomobilske dele za francoska Renault in Citroen, romunsko Dacio, rusko Lado, italijanski Fiat. Vsi smo naokoli prenašali igračke iz Jugoplastike in pozneje so to počeli tudi naši otroci; moj mali plastični čolnič, izdelan v danes opuščenem obratu na Šolti, je še vedno živ in ploven.

Posebna zgodba, povezana z nepozabno splitsko tovarno, je zgodba o ženskah, ki so sestavljale 80 odstotkov njene delovne sile. To je bil v šestdesetih letih 20. stoletja pravi feministični prodor na trg delovne sile v patriarhalni Dalmaciji, številne od teh žensk so bile pionirke dela zunaj doma in družine. Spomin nanje, na te ženske, katerih izdelki so nas razveseljevali in zviševali našo življenjsko raven, ohranja otožen film O kruhu in vrtnicah, pričevanje o danes prezrtem obdobju, v katerem je vsaka podružnica podjetja imela svoj obrat družbene prehrane, s financiranjem iz delavskih skladov so se gradila stanovanja, v 200 Jugoplastikinih prodajalnah po vsej Jugoslaviji pa je bilo zaposlenih 1300 prodajalcev, ki so delali v razmerah, za katere bi v primerjavi z današnjimi – delovnimi razmerami na tako imenovanem prostem trgu, suženjskimi, v naših ali Guccijevih trgovinah, ni pomembno – res lahko rekli, da so bile kot »kruh in vrtnice«.

Jugoplaja, kakor smo ji rekli v Splitu, je proizvajala tudi športne torbe za Adidas, kar 4,5 milijona na leto, še danes jih imamo, neuničljive, v omarah. Zakaj pravzaprav je tako uspešno podjetje propadlo? Ne, v resnici ni propadlo, vsekakor je imelo prihodnost, s privatizacijskim ropom so ga namenoma uničevali del za delom, obrat za obratom … Vsak hadezejev pridanič si je lahko prisvojil del kolača uspešnega podjetja, ki je za delovanje potrebovalo plastično maso, katere svetovna proizvodnja se od takrat ni spremenila, posebej ne proizvodnja plastike za avtomobilsko industrijo. Podjetje bi torej lahko živelo naprej, proizvajalo plastične čolničke, obutev in sandale triktrak, tako da si jih ne bi mogel prisvojiti tisti Gucci iz Toskane. Jih poceni proizvajati na Kitajskem in jih nato pod svojo blagovno znamko drago prodajati. Toda ne, Jugoplastiko je bilo treba po modelu lopovske hrvaške privatizacije – še sploh s tem njenim vražjim imenom – razkosati, likvidirati, enako kot državo, v kateri je nastala. Tako so po »pokončanju« njenih delov in zaprtju prodajaln leta 2000 razglasili stečaj, preostalih 2500 delavcev, večinoma žensk, pa je moralo na zavod za zaposlovanje.

Veličastni obrati in veliko Jugoplastikino poslopje so bili poleg ladjedelnice simbol delavskega Splita, toda po uničenju Jugoplaje danes ne deluje več niti tisto, kar je ostalo od škvera, potem ko so ga »prodali« nekemu razvpitemu hohštaplerju. Nato je 7. februarja 2004 v Splitu odjeknila močna eksplozija, z več sto kilogrami razstreliva so zrušili Jugoplastiko. Kot da je nikoli ni bilo in kot da ni več desetletij hranila toliko rodov Splitčanov, na mestu, kjer je prej stala modernistična arhitektura, je kmalu vzniknilo neprivlačno nakupovalno središče – v resnici je šlo za sumljivo lastninjenje ogromne parcele, na kateri je stala tovarna –, kjer zdaj najdete tudi Guccijeve sandale, ki si jih je pred davnimi leti zamislil Jugoplastikin oblikovalec. Tako kot je znamenite čevlje borosana, praktično obutev, ki so jo nosile jugoslovanske delavke in prodajalke in se je nismo branile niti druge ženske, proizvajali pa so jo v Borovu, še eni resni, veliki tovarni, prav tako uničeni med privatizacijskim ropom v devetdesetih letih, prekopirala modna hiša Lacoste in jih danes drago prodaja.

Tako, to naj bo opomnik na propad delavskega razreda, ki je sledil temeljitemu izropanju javnih dobrin, zdi se mi primeren za dneve morbidnega praznovanja stote obletnice rojstva Franja Tuđmana, »ustvarjalca« te države ruševine. V kateri se kot mah razrašča samo vse številnejša politična mafija.