Potrebujemo mirovniški zasuk

dr. Bogomir Kovač

3. 6. 2022  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Nakup vojaške opreme, Nato in odnos do ukrajinsko-ruske vojne bodo morda eni prvih kamnov spotike nove Golobove vlade, navznoter in navzven. Spet se je zapletlo pri orožju. Orožarske afere so stalnica nastanka in tridesetletnega razvoja naše države, vojska je zgrešen del njene identitete in suverenosti. Janševa vlada z omejenim mandatom hiti s podpisovanjem najdražje vojaške pogodbe, nova obljublja revizijo in morda tudi zaustavitev nakupa osemkolesnikov. Toda problem je globlji. Zadeva naš odnos do Nata, pa tudi do velikega militarističnega zasuka v EU. Zadeva politični razmislek o domači in tuji rabi slovenske vojske. Namesto Janševih »državniških« pozivov k militarizaciji EU in vojni v Ukrajini potrebujemo mirovniški zasuk, pogled z vidika žrtev vojne, preživelih in njihovih usod. Slovenska mednarodna kredibilnost se začenja onkraj zahodne hipokrizije in blasfemičnosti z vojno v Ukrajini. Toda ali lahko to drugačnost izrazita Šarec in Fajonova, do kod si bo upal Golob v vlogi želenega državnika drugačnega kova? Boxerji so izvrstni preizkusni kamen teh dilem in zadreg.

Zgodba z osemkolesniki se vleče skozi štiri vlade kot dokaz večnih političnih zadreg, kaj početi s slovensko vojsko (SV). Boxerji so zaradi svoje velikosti in teže za domačo rabo neuporabni, kupujemo jih za Natove misije v tujini, kjer imamo zaledne enote. SV bo z njimi in nekaj tisoč vojaki težko ubranila državo ob morebitnem napadu, ki ga nihče niti ne zna opredeliti. Ukrajinski model s tujim orožjem in lastno prisilo ljudi, da se vojskujejo za politično državo in interese svojih elit, pa je zgrešen in vodi v samouničenje družbe. Ukrajinska vojna je hkrati dokaz napak vojaških poveljstev, tudi nemoči samohodne vojaške tehnike. Vojne so danes v večini primerov hibridne, delujejo bolj v globino kot širino. Od druge svetovne vojne uporabljajo civilne žrtve kot del svoje vojaške strategije. Nemci so se »proslavili« s holokavstom, zahodne sile z uničujočim bombardiranjem nemških mest, ZDA z atomskim napadom na Hirošimo in Nagasaki. Brezobzirni poboji civilistov so postali del vojaške doktrine, do tal porušena mesta del normalne vojne kulise. Strašljiva podoba Mariupolja je samo vmesni dokaz teh večnih vojnih grozot in barbarske agresije nad civilnim prebivalstvom. Te operacije so vojaško neučinkovite in nepotrebne, pomenijo popoln moralni bankrot političnih in vojaških voditeljev vpletenih držav. Vojna je zlo in proti njej se ne moremo boriti z oboroževanjem in novimi vojnami.

V ZDA tudi po zadnjem pokolu v teksaškem mestu Uvalde, kjer je umrlo 23 ljudi, med njimi 19 otrok, ne vidijo rešitve v razoroževanju ljudi in prepovedi nošenja orožja, temveč v dodatnem oboroževanju trgovcev, učiteljev, varnostnikov, državljanov … Podobno logiko danes zagovarjajo države in njene politične elite, v EU in tudi pri nas. Vojne drugod so porok miru doma, nam govorijo, oboroževanje nam zagotavlja varnost. ZDA in EU so danes v totalni ekonomski vojni z Rusijo, Ukrajina je s svojimi ljudmi zgolj topovska hrana, kupec in uporabnik zahodnega orožja. Šteje dokončna zmaga nad ruskim agresorjem, zlom Putina v Moskvi, ozemeljska celovitost Ukrajine. Cena tega ni pomembna, ne število mrtvih in ne razrušena država. Šteje zgolj zmaga in nič drugega.

ZDA so to brezkompromisno držo sredi maja 2022 že opustile, grozečo stagflacijo povezujejo z vojno, zato republikanci vse bolj zavračajo Bidnove pakete pomoči Ukrajini. Kissinger v Davosu že govori o nujnem kompromisu med Ukrajino in Rusijo, da je cena za zahodni svet previsoka. EU se je znašla na ameriškem tnalu. Prestreza vsa tveganja in stroške vojne, ki bo očitno dolga in negotova. Širitev in poglabljanje EU vseskozi temeljita na politično-ekonomski in ne na vojaški in varnostni integraciji. Ukrajinska vojna je vse to obrnila na glavo. Natu se želita priključiti Švedska in Finska, tradicionalno nevtralni državi, nekdaj pacifistična

Nemčija se pospešeno oborožuje. Ukrajina, Moldavija in tudi Gruzija želijo na hitro stopiti v EU, os Pariz–Berlin menja smer proti Varšavi, ki ni več problem, temveč rešiteljica. Turčija kot zadnji ocvirek ponuja soglasje ob skandinavski širitvi Nata v zameno za izročitev turških državljanov, ki so Erdoganovi nasprotniki. Človekove pravice in svobodo ljudi za širitev vojaške zveze torej.

EU menja svojo identiteto, Scholz 100-milijardni oborožitveni paket Nemčije označuje kot vstop v novo ero. Nemčija bo s tem presegla famozno zavezo dveh odstotkov BDP iz leta 2014, ki jo pričakuje Nato od svojih članic. Podobno ravnajo v Italiji in Franciji. EU mora sprejeti ceno miru, svobode in demokracije, zatrjuje Macron. Očitno po ukrajinski tragediji EU želi postati globalna sila kot militaristična zveza držav in ne mirovni projekt naprednih sil, ki stavi na trajnostni razvoj, demokracijo in človekove pravice. Prav to bi lahko postala agenda slovenske zunanje in tudi obrambne politike. Dejansko je sodelovanje v Natu del zavez zahodnim vrednotam in ne ameriškim vojnam. Slovenija lahko tu igra vlogo »prostega jezdeca« z omejenim vojaškim proračunom. Sodeluje pri vojaških pripravah, ne pa v vojaških operacijah in vojnah, mirovniške misije lahko zameji na območje Balkana … Za Golobovo vlado so jasna načelna politično-vojaška stališča najboljša obramba suverenosti pred pritiski Nata in EU.

Nakup boxerjev, pravijo v novi koaliciji, je nepotreben in drag. In imajo prav. Toda hkrati je zgrešen, ker izhaja iz problematične vojaške doktrine in spornih usmeritev slovenske obrambne in zunanje politike. Orožje lahko zamenjamo za lažje in bolj uporabno, spremembe politične paradigme so veliko težje. Toda Golob bo brez tega kot ptica prirezanih kril. In jasno. Namesto nesrečnega Šarca bi morali imeti srčno Laro Jankovič. Kajti ona dobro ve, kako diši svoboda in kakšne barve je mir.