Trik pojma civilna družba

Bernard Nežmah

24. 6. 2022  |  Mladina 25  |  Pamflet

Državni zbor je te dni razpravljal o razmerah na RTV Slovenija in pozval vodstvo nacionalke, da dosledno zagotavlja ustavno pravico do obveščenosti in da naj nemudoma preneha izvajati pritisk na uredniško neodvisnost. Čuden dogodek. Ustavna funkcija parlamentarcev je, da sprejemajo zakone, jasno da kdaj tudi oblikujejo smernice za nacionalno politiko. Da pa bi se postavili na mesto moralnega razsodnika v stavkovnem sporu državnega medija??? Formalno je sicer poslanska skupnost povezana z nacionalko prek članov programskega sveta, v katerega so izvolili svoje predstavnike. Parlamentarci nimajo neposrednega vpliva, ampak so ga v skladu z zakoni prestavili na programske svetnike, ki tvorijo obliko civilne družbe, ki je najvišji organ vodenja osrednje RTV hiše.

No, v sami razpravi sta dominirali dve liniji. Predstavniki stavkajočih so trdili, da vodstvo uničuje javni medij, še prej, med stavko so zveneli čustveni odzivi, da gre za boj proti temačni strani, ki da uničuje program, oddaje, novinarstvo. Vodstvo nacionalke pa je izpostavilo, da gre za akcijo, s katero hočejo stavkajoči odstaviti uredniško-direktorski in programski vrh. Poročila iz parlamentov kakšnih argumentov ne predstavljajo, tako da je vladajoči tenor prinesel poanto - demokratična borba za javno RTV in pravico civilne družbe do obveščenosti. Vmešala se je še kajpak kulturna ministrica in sporočila, da snujejo zakon, v katerem bodo dali večjo moč zaposlenim in civilni družbi.

In kaj je civilna družba? Tu se sliši kot slogan, ki deluje kot prva zapoved, o kateri se ne misli. Tisti, ki pravi, da se bori za civilno družbo, je vnaprejšnji zmagovalec. Toda, poglejmo sine ira, kako se nacionalka odziva na civilno družbo. Vrh nacionalke je na dan stavke sprejel ukrep, da se dnevniki in Odmevi skrčijo na nekaj minut. Spletna stran MMC je potezo predstavila kot obliko cenzure, saj je ta onemogočila, da bi gledalci videli prispevke, ki podpirajo stavko. Kadarkoli se zgodi sodni proces ali preiskava zoper župana Zorana Jankovića, nikoli ne umanjkajo njegovi pogledi ali odvetniški. Temeljni demokratični medijski princip je predstaviti agonistične pozicije. Ali naj to velja tudi za stavko nacionalke? Samoumevno, a razlogov vodstva za minimaliziranja časa poročil na nacionalkinih straneh in oddajah nismo uzrli. Advocatus diaboli bi rekel, da je nasičenje poročil s temo stavke oblika uzurpacije programa s strani stavkajočih oziroma da se s stališča civilne družbe dogaja umik drugih novic iz informativnega programa. OK, postavimo konkretno. Na dan stavke je televizijski vrh prepovedal intervju s predsednikom evropske nogometne zveze Aleksandrom Čeferinom, ki naj bi se opredelil do konflikta. Reakcija je bila očitek cenzurnega posega. Odmislimo, da je težko najti zdravorazumski razlog, zakaj bi o stanju medijske hiše spraševali nogometnega vrhovnika, sploh pa bi s stališča raznolikosti civilne družbe prej pričakovali pogovor v studiu s profesorjema Slavkom Splichalom in Matevžem Tomšičem. Taka intelektualna polemika bi bistveno bolj odražala različnost civilne družbe, obenem pa bi znala prinesti tudi kakšno spoznanje.

Pozornost do gledalcev, njihove različnosti in z njo civilne družbe je temeljna lastnost, ki nacionalko razlikuje od zasebnih medijev, ki vršijo svobodno uredniško politiko, ki je kajpak često pristranska, lahko tudi že agitka. Kadar se pojem civilna družba uporablja v spopadu dobrih proti mračnim silam, tam ni več civilne družbe, ki jo tvori mnoštvo različnosti, ne pa dobri, ki morajo premagati slabe.

Med manjkajočimi vsebinami na RTV SLO je bila odločitev vrha nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano (NLZOH), ki se je na seji odločil, da preseli institucijo iz Maribora v Ljubljano. Reč je bila vrhunski fiasko imidža aktualne vlade, saj je premier na nedavnem obisku Maribora napovedal vrnitev sija temu mestu in decentralizacijo. Toda civilna družba je o tem kaj izvedela od drugod in ne na nacionalki. Kakšen intervju ali prispevek bi bil, ko bi predsednik sveta NLZOH Luka Kajtna novinarjem nacionalke jecljajoče pojasnjeval, zakaj se je svet na mah odločil za selitev in zakaj je on, ki je glasoval za selitev, to odločitev že čez kakšen dan preklical!!!!!!! A nihče ga ni nič vprašal, kaj šele tekel z mikrofonom za njim.

Ali pa poanta v največjem pomanjkanju bencina od časov enopartijskega režima. Po ukrepih vlade o novih cenah bencina smo doživeli neskončne vrste pred črpalkami in nato razpad sistema, ko je goriva ponekod zmanjkalo, avtoprevozniki in kmetje, ki jim je ta energija pogoj za njihovo gospodarsko dejavnost, so bentili, množice državljanov pa so v vsakdanjem življenju doživljali bencinske pretrese. Potem se je oglasil premier Robert Golob – to je škandal! In ministri so poslali trideseterico inšpektorjev, da preveri manipulativno delo trgovcev z naftnimi derivati. Takoj se je našlo mračne sile, ki bojkotirajo najboljše namene vlade.

Zakaj smo tokrat doživeli kolaps, ne pa pod vladavino Janše, Šarca, Cerarja ml. etc.? Golobova poteza je bila svojska – teden vnaprej je napovedal drastično podražitev, poprej so to počeli le dan poprej. Reakcija ljudstva je bila logična – dajmo napolnimo vse kanistre in male cisterne, da nekaj privarčujemo. In naftni trgovci? Ti so pojasnili, da kot racionalni gospodarji svoje delo racionalizirajo in imajo le določeno število cistern ter omejeno število dovoljenih delovnih ur za šoferje. In sedaj enostavno vprašanje: ali bi bilo mogoče spremembo določanja cen izvesti drugače in ljudstvu prihraniti dneve agonije? Ko bi premier ravnal premišljeno in bi nove cene razglasil le dan poprej, bi se država ognila naftni histeriji.

Reč, ki je prvovrstna stvar civilne družbe, toda premislekov o odgovornosti predsednika vlade nismo doživeli ne na nacionalki in ne v drugih osrednjih medijih. In finale – ali ni neizrekanje kritike tudi na račun vladavine Roberta Goloba oblika ukinitve javnega medija?