Kaj vse bomo naredili

Bernard Nežmah

17. 6. 2022  |  Mladina 24  |  Pamflet

Predsednik vlade je obiskal največje štajersko mesto in izrekel: Mariboru bomo vrnili del sijaja, ki ga je nekoč imel. A na novinarski konferenci premier Robert Golob ni doživel vprašanja: zakaj bi mu vrnili le del, ne pa celoten sijaj? Pripovedoval pa je, da bo vodil politiko decentralizacije, a ostal je le na ravni sladkih besed, saj ni napovedal najpomembnejšega - s kakšnimi ukrepi bo vračal sij pokrajinam in mestom zunaj Ljubljane.

V prvem mesecu vladanja običajno res dominirajo obljube, a vseeno velja pogledati, kako jih uresničuje. Na mesto primusa se je zavihtel tudi z napovedjo, da bo kadroval po kriteriju strokovnosti. Ker direktor NIJZ Milan Krek na njegovo željo ni hotel odstopiti, je na vladi dosegel spremembo, po kateri so direktorja omejili tako, da so mimo njega postavili novo funkcijo strokovnega direktorja. Nerodno, ko spreminjaš statutarna pravila samo zato, da odvzameš pristojnosti vodilnemu in trasiraš pot za njegovo eliminacijo.

Kot osrednjo nalogo si je prvi mož vlade zadal nalogo, da bo omejil porast draginje in tako pomagal množicam pred revščino. To bo bistveno težji posel, sploh, ker je kot šef GEN-I in trgovec z elektriko za podjetje in zase koval sanjske dobičke. Podatki o poslovni uspešnosti, ki krožijo, pravijo, da bo za leto 2021 deležen dveh milijonov dodatne nagrade. Zdaj se bo dogovarjal z naftnimi in elektro podjetji ter veletrgovci s hrano, da jih prepriča, da naj oni skrčijo svoje dobičke!?? No, za omejevanje cen so bile ekspert jugoslovanske partijske vlade, rezultat pa je bil dizaster. Res zanimivo bo videti Golobov izkupiček.

Prva konkretna poteza vlade je sicer zadela trg z naftnimi derivati. Na črpalkah ob avtocestah bo prosti režim oblikovanja cen, drugod bodo omejene. Pikri komentatorji so pripisali: draginjo bo omejil s podražitvami. Kot torej stvari kažejo, bo Golob vlekel poteze, ki so nasprotne njegovim predvolilnim obetom, a se hkrati delal, kot da v tem ni protislovja. Mož, ki si je za politično zastavo izbral besedo svoboda, je na tiskovki ob spremembah določanja cen bencina in nafte imel s seboj dva ministra, ki sta stala ob njem, ko pa jima je novinarka želela zastaviti vprašanje, se je odzval pokroviteljsko: to ni bilo načrtovano! Reakcija novinarjev je bila izvrstna, saj so se uprli despotski maniri in vztrajali ter dobili odgovor še ministra Matjaža Hana. Društvo novinarjev Slovenije je po volilnem porazu Janševe vlade izgubilo svojo bojevitost za svobodo novinarstva in se ni odzvalo s protestom nad samovoljo premiera, ki hoče narediti tiskovke za svoj šov.

Vodstvo nacionalne televizije, ki mu vlada pripravlja odstrel z novim zakonom, je objekt totalne kritike; celo simpatični poskus oddaje Panorama, ki afirmira nekaj novih televizijskih obrazov ter kuje nov žanr, spodbudi politične proteste. Za naslednjo sejo programskega sveta pa so pripravili predlog krčenja dopisništev: od Rima, Berlina pa vse tja do Moskve. Relevantno vprašanje, če upoštevamo, da so kdaj dopisniki podobni pregledovalcem lokalnih medijev, kar bi danes prek neta lahko počeli tudi doma. Pa vendar, iz Rima poroča Janko Petrovec, v zadnjem desetletju no.1 med dopisniki, ki daleč presega omenjeno shemo, saj se poda med ljudi, dela intervjuje, reportaže – najboljši zgled reporterja, ki gledalcem prinaša sukus aktualne Italije. Četudi so dopisniki kdaj manj prodorni, je cena njihove eliminacije prevelika, saj s tem izgubljamo neposredni stik z deželami, nadomestki iz svetovnih agencij so često shematski in zunaj mentalitete slovenskih gledalcev. Modrost programskega sveta bi krčenje dopisništev zavrnila!

Bo sredi vojne v Ukrajini vlada spremenila svojo politiko? Teza bivšega predsednika Milana Kučana, da pošiljanje orožja Ukrajini škoduje miru, je peklensko cinična. Seveda ima prav v podmeni, da bi slabo oborožena armada ne vztrajala in bi se umaknila iz mest Donbasa ter prihranila opustošenje ukrajinske civilizacije. Ukrajinski izbor, da se z rusko agresijo tolčejo v mestih, je njihova izbira, o njihovi modrosti z razdalje tisoč kilometrov ne gre modrovati. Evropski problem do ukrajinskih oblasti je drugje, v popolnem sprejemanju vsega, kar počne režim v Kijevu. Ko je ta izvedel montirani proces proti ruskemu vojaku, na katerem je ta obtožil samega sebe, da je ustrelil civilista, vrhovna tožilka pa ga je pospremila, da bo to lekcija za vse ruske agresorje, so mu zahodni voditelji in tisk prikimavali. Ko je malo kasneje proruska oblast v Donbasu na identičnem sojenju na smrt obsodila tri zahodnjake kot plačance v ukrajinski vojski, smo prebirali salve zgražanja, kako se z vojnimi ujetniki ne postopa.

Če naj bo Ukrajina del Evropske unije, ji velja povedati, da karkoli pade na misel Zelenskemu, ne more dobiti aplavza. Zadnje mesece druge vojne je bil dopisnik v Franciji in Nemčiji novinar in pisatelj George Orwell, ki je zaslovel z Živalsko farmo in romanom 1984. Ko je poročal iz osvobojenega Pariza, se je čudil časopisom, ki so vsi samo hvalili generala de Gaulla. Četudi je bil junak odpora proti nacizmu, za Orwella ni bilo demokratično, da prakticira cenzuro nad tiskom. Ko je hodil med zdelanimi nemškimi ujetniki po taboriščih, ss-ovci, se je spraševal o smislu sistematičnega ljudskega maščevanja. Takšna ideja maščevanja in kaznovanja je bila zanj otroška pravljica, ki služi v času, ko si nemočen, ne pa po zmagi nad zlom. Njegove izkušnje in pogledi so bili takrat redkost, a prakticiral je žurnalizem kot neposredno opazovanje sveta in ne kot podaljšek zavezniške propagande.