Zavozili, kar se je dalo

dr. Bogomir Kovač

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Stanovanjska kriza je v tridesetletni zgodovini slovenske države stalnica, vse druge krize zadnjih let so bolj prehodne in začasne. Stanovanjske razmere so temelj dolgoročne blaginje prebivalstva in stanovanjska politika velja za ogledalo urejene države. Že v samoupravnem socializmu je stanovanjsko gospodarstvo dobilo položaj dejavnosti posebnega družbenega pomena, po letu 1991 pa so slovenske oblasti na tem področju povsem pogorele. Zavozili smo skoraj vse, kar se je dalo. Verjeli smo v čudežno naravo tržnih rešitev, pozabili pa na družbeno odgovornost pridobivanja in zagotavljanja stanovanj. Dobili smo veliko nacionalnih programov, resolucij in načrtovanja sprememb, toda malo ustreznih politik in učinkovitih ukrepov. Problem je po tridesetih letih dvojen. Eno je aktiviranje obstoječih nezasedenih stanovanj in hiš, drugo zadostna gradnja novih. Težava tiči v pomanjkanju najemnih stanovanj in omejenosti javnega stanovanjskega fonda. Premajhna ponudba stanovanj dviguje cene nepremičnin, v ozadju grozi stanovanjska revščina. Stanovanjska politika je namreč tako razvojna kot socialna, postala pa je žrtev neoliberalne ekonomike. Nova vlada je tu obljubila zasuk. Pesimizem stanja je nadomestila z optimizmom upanja. Toda ali ji bo uspelo, kako in kdaj?

Stanovanje je nedotakljivo, velja za ustavno pravico, last nepremičnin je v naši kulturi nekaj svetega, njihova vrednost ima status najvišje vrednote. Bivati v lastnem stanovanju ali hiši je eno največjih osebnih stremljenj Slovencev. Država ima pri tem ustavno dolžnost, da državljanom omogoči pridobitev primernega stanovanja. Podobne zaveze veljajo že desetletja tudi na mednarodni ravni, od Carigrajske deklaracije do Evropske socialne listine. Od tod mednarodna pobuda o integraciji stanovanjskih, ekonomskih in okoljskih politik, povezanosti in sodelovanju javnega in zasebnega sektorja. Evropska socialna listina poudarja neločljivost stanovanjske in socialne politike, še posebej glede podpor ranljivim skupinam. In vse to je za Slovenijo enako zavezujoče kot nekakšne (za)obljube glede financiranja obrambnih sil v okviru Nata. Prva izbira med maslom in topovi se začenja prav tu, pri stanovanjih.

V dobrem stoletju smo v teh krajih menjali štiri državne tvorbe, tri družbene sisteme in doživeli dve svetovni vojni. Njihova rdeča nit je domala permanentna stanovanjska kriza, najprej kot del začete industrializacije, potem socialistične prenove in sedanje kapitalistične tranzicije. Statistični podatki in zgodovinski primeri prinašajo vrsto zanimivih vzporednic, pa tudi pozabljenih rešitev. Predvojna organizirana gradnja je bila povezana s podjetji, tovarnarji, ki so gradili stanovanja za svoje delavce. V socializmu je prevladala družbeno usmerjena kolektivna gradnja večstanovanjskih stavb, najemno družbeno stanovanje je ključ samoupravne stanovanjske politike. Poganja jo dobro naoljen stroj sistemskega financiranja s prispevki za stanovanjsko gradnjo, pa tudi bančno kreditiranje in stanovanjsko varčevanje. Skratka, spodbudnih rešitev je bilo kar nekaj. Zato je zdrs po letu 1991 toliko bolj presenetljiv in nepotreben.

Vrnitev v kapitalizem se je začela s privatizacijo in »razprodajo« družbenih najemnih stanovanj. Igra številk pove vse. Več kot 90 odstotkov stanovanj je danes v rokah zasebnikov, najemnih stanovanj je manj kot 8 odstotkov, javnega fonda skorajda ni več. Toda od 825.200 stanovanjskih enot (2018) je petina nezasedenih, kar je ključni vzrok sedanjih stanovanjskih stisk in problemov. Če smo v socializmu letno zlahka zgradili od 10 do 15 tisoč stanovanj, zdaj za to potrebujemo nekaj let. Tržna nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem so vedno večja, cene nepremičnin pa tudi. Stanovanjskega primanjkljaja nobena od dosedanjih vlad ni uspela razrešiti. Letno bi morali usposobiti vsaj 10.000 stanovanjskih enot, obnovljenih starih in novih. Potrebujemo okoli 500 milijonov evrov na leto za javno pokritje takšnega razvoja. Nacionalni stanovanjski program poznamo z dopolnitvami že dve desetletji, zadnji akcijski načrt 2015–2025 se izteka, cilji pa bodo ostali večinoma neuresničeni. Kaj torej storiti?

Stanovanjska kriza je kompleksna, enostavnih in hitrih rešitev ni. Najprej moramo ločiti problem nezasedenih stanovanj od izgradnje novih. Če imamo danes okoli 150.000 nezasedenih stanovanj, od tega dve tretjini solidnih in uporabnih, potem jih lahko aktivira dobro odmerjena davčna politika. Davki na nezasedena stanovanja so lahko učinkovito orodje njihove uporabe. A potrebujemo tudi venček drugih ukrepov, olajšav in spodbud, od urejanja dediščin do najemništva. Novogradnja zahteva najprej učinkovitejše in bolj kompetentno urejanje prostora. Tu se vrtimo v večnem krogu lokalnega voluntarizma in protislovne zakonodaje. Trdna strategija bi morala postreči s tremi rešitvami, sistemskim urejanjem virov financiranja, aktiviranjem zadružništva in ustreznimi davki na premoženje. Rešitev je veliko, manjka pa njihova povezanost in robustnost. Republiški stanovanjski sklad je zadnja leta zasejal nekaj dobrih projektov, toda bistveno večjo vlogo morajo dobiti rešitve na lokalni ravni, predvsem za mlade družine in starejše ljudi. Ne gre zgolj za kvantiteto izgradnje, temveč tudi kakovost urbanih sosesk in trajnostnega (so) bivanja, drugačne mobilnosti in medgeneracijskega sodelovanja. Zgledi Avstrije, zlasti z Dunaja in iz Gradca, pa tudi iz Nizozemske in Danske, ponujajo veliko dobrih in uporabnih alternativ.

Stanovanje je pomemben del blaginje ljudi. Pomembna je politika majhnih korakov od spodaj in velike odgovornosti od zgoraj navzdol. Potrebujemo sistematičen pristop na srednji rok in letno merljivost rezultatov. Gre za nov družbeni dogovor o načinu bivanja in življenja ljudi. Toda ne iščite rešitve na nebu. Mesec je na Gregorčičevi