Cena vazalstva

dr. Bogomir Kovač

8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Ukrajinska vojna je v nekaj mesecih spremenila geopolitiko sveta, podobo EU in Nata. Ukrajina in Moldavija sta 23. junija 2022 čez noč postali kandidatki za vstop v EU. Nato se širi po Skandinaviji. Rusija po vrhu v Madridu postaja njegov osrednji sovražnik, Kitajska prvič globalni nasprotnik. V EU je nenadoma v ospredju selektivna širitev na vzhod, ne pa na zahodni Balkan. ZDA igrajo zadnjo veliko in brezkompromisno bitko za ohranitev svoje svetovne prevlade, tudi za ceno nepredstavljivih vojn na periferiji Evrope. Politična vratolomnost teh sprememb je neverjetna, sprenevedanje vodstvenih elit v EU komaj dojemljiva. Zahod bije bržkone poslednjo bitko za ohranitev svojih globalnih privilegijev. Desetina svetovnega prebivalstva proti vsem drugim, ekonomska prevlada za ceno političnega miru. Konec je miroljubne koeksistence, ekonomskega povezovanja, štejejo politični bloki in ekonomske delitve. EU bo v tej izsiljeni novi mednarodni ureditvi plačala visoko ceno ameriškega vazalstva, morda najvišjo.

Ukrajinska vojna je EU obrnila na glavo. Rusija se je v dobrih desetih letih iz relevantnega partnerja prelevila v osrednjega sovražnika. Vojaška in ne ekonomska logika naj bi na novo poenotila EU. V takšnih razmerah je dovoljeno vse, politična improvizacija s širitvijo, energetsko in prehransko oskrbo, brez prave političnoekonomske odgovornosti. EU po letu 2008 stavi na notranjo institucionalno konsolidacijo. Sedaj pa je očitno v ospredju spet njeno povečanje. Težava »širitve« in »poglabljanja« je v njunem temeljnem nasprotju. Širitvi ustreza avtonomnost držav članic z nacionalnim denarjem, povezuje jih skupni trg s svojimi svoboščinami. Poglabljanje temelji na monetarni in fiskalni uniji, na koncu tudi politični konfederaciji združenih držav Evrope. Širjenju ustreza razvojna divergenca, poglabljanje zahteva konvergenco držav. Oboje skupaj je leseno železo.

Ukrajina pomeni prelomno točko tega protislovja. Dosedanji razvoj EU postavlja na glavo. Danes je jasno, da si politični voditelji prizadevajo za popolno izključitev in izolacijo Rusije iz najširših evropskih institucij (Svet Evrope, OSCE). Tudi obsežne ekonomske sankcije bodo trajne, čeprav ne dajejo želenih učinkov. Hkrati pa Iniciativa treh morij, povezanost držav od Baltika do Črnega morja, uresničuje staro zamisel, da Poljska, tudi z zahodno Ukrajino, postane protiutež Rusiji in Nemčiji. Šibka in voljna EU sta ključni za ameriški spopad s Kitajsko, pritisk na Rusijo je zgolj vmesna faza. ZDA in Britanci že desetletja nasprotujejo politični integraciji Evrope, brexit je del te zgodbe. Zato podpirajo nove delitve in centre moči. Kakorkoli obrnemo, Ukrajina postaja vir lastne in evropske politične krize. Orodje ameriške in kakopak tudi ruske destabilizacije EU. Verjeten razpad Ukrajine bo zgolj uvod v razkroj EU.

In tu stopa v ospredje balkanska zgodba. Ukrajina v navzkrižju interesov je danes to, kar je bil Balkan na prelomu 19. stoletja, netilec nove svetovne vojne v neskončni igri Clarkovih »političnih mesečnikov«. Politični voditelji so na junijskem vrhu zavrnili širitev na Balkan. Severna Makedonija in Albanija nista napredovali, Bosna ni dobila položaja kandidatke, Kosovo ostaja brez liberalizacije vizumov, od Srbije zahtevajo priznanje Kosova. Zato se tod stopnjujejo politične krize in konflikti, oboroženi spopadi pa so vse bližji in bolj realni. Vojni spopad ogroža Srbijo in Kosovo, od dramatičnega razpada Bosne nas loči zgolj korak, usodni trenutek brezizhodnosti, ki ga spet tlakujejo drugod. Podobno kot v ukrajinsko-ruskem spopadu. Balkanski kotel je inverzna zgodba ukrajinske tragedije.

Nato in ZDA so tod sredi devetdesetih v osrčju Evrope vodili hrvaško osvobodilno ofenzivo »Nevihto« in kasneje začeli napad na Srbijo brez potrebnega mednarodnega pokritja. Sledili so napadi tudi na druge suverene države, Irak, Libijo, Afganistan, s sto tisoči žrtev, zaseženim premoženjem, sesutjem držav do današnjih dni. V devetdesetih letih je EU dovoljevala združitve (Nemčija) in razdružitve (Čehoslovaška), pa tudi razpade držav (Jugoslavije). Kosovo kot del Srbije je leta 2008 enostransko razglasilo neodvisnost in dobilo takojšnjo zahodno mednarodno potrditev. Seveda, na Kosovu stoji »nevidna« ameriška vojaška baza, eden od geostrateških ciljev ameriških vojaških operacij v balkanski državljanski vojni v devetdesetih letih (Hrvaška, Bosna, Srbija). Kar ni dovoljeno Rusiji, so ZDA že storile, kar lahko v EU doseže Ukrajina, za Balkan ne velja. Dvojna merila in neskončna hipokrizija na vsakem koraku.

In EU je lahko v slabem letu obkrožena z vojnami. Danes je jasno, da bo ukrajinska vojna dolga. Ukrajino stane mesec vojskovanja med 5 in 6 milijard evrov, stroški obnove bodo okoli 1000 milijard. Ekonomsko je Ukrajina potopljena, politično v brezizhodnem položaju. Zahod bo za to plačeval lastno ceno stagflacije in dolžniške krize. Kaj je večje tveganje: da Putinu prepustijo del Ukrajine ali da nadaljujejo vojno? Lahko Ukrajina premaga Rusijo, četudi dobi orožje, denar in morda celo tuje vojake, ker ji lastnih primanjkuje? Bodo voditelji EU prepričali svoje ljudi, da jih Rusija lahko vojaško ogrozi? Kje so dokazi, da je eskalacija vojne realnost, če se Rusija ustavlja na vzhodnem delu Ukrajine? Toda logika ZDA in EU je jasna. Rusija mora pasti, za vsako ceno, ne vemo, kako, toda vemo, zakaj. Ker bolj ogroža hegemonijo ZDA kot varnost EU.

Poglabljanje unije ni več politično-ekonomski problem, temveč varnostno in vojaško vprašanje. Obljube vstopa Ukrajine v EU so strokovno problematične, politično pa tvegane. Prinašajo popolno politično izolacijo Rusije, tudi ekonomsko blokado Kitajske. Neoliberalizem je dejansko ideologija in politika vojn. Zato na koncu vodi v razpad EU. Za Slovenijo bo to vrnitev v prihodnost izpred 100 let.