Kuga in kolera

Heni Erceg

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Tistega soparnega dne se je po ulici v središču Splita vila vrsta, v kateri je potrpežljivo čakala precejšnja množica ljudi. Zaobšla sem jo, čeprav s težavo, morala sem se prebiti skozi neznosno gnečo, skozi gručo napol gole otročadi v kopalkah, z razgaljenimi joški, tako imenovanih turistov, ki so si neusmiljeno prisvojili Dioklecijanovo mesto, katerega prelepo jedro je kulturni spomenik. Pravim prisvojili, vendar ne, da bi mu izkazovali spoštovanje in uživali v njegovem videzu, ampak ravno nasprotno, da bi ga poteptali, ponižali, požrli, medtem ko jim pokorno streže brezpravni narod natakarjev in čistilk.

A vrnimo se h kačasti vrsti in k vprašanju, na kaj je mogoče čakati na tisti ulici, saj v mestu ni več niti ene trgovine z oblačili, knjigami ali metlami. Ugotovila sem, da stojijo pred navadno luknjo, v kateri je na prodaj sladoled, čeprav v njej ni mogoče kupiti slaščic, kajti v Splitu najdete le še poldrugo slaščičarno, vsaka druga luknja v Palači pa ponuja ta potrošni izdelek. Zakaj potem tolikšna vrsta prav tu, ko je vendar podobnih lukenj povsod, kolikor hočeš? Zato, ker kepica sladoleda, zamrznjene vodice z dodanimi umetnimi barvili in aromami, tu stane »samo« 12 kun, drugje pa je cena dvakrat višja, tako da moraš za dve kepici odšteti 44 kun, malo manj kot za kilogram s trudom prirejenega telečjega mesa.

Letos torej doživljamo kugo dvojne inflacije, denarne, zaradi katere Hrvatje lovijo sapo vsakič, ko vstopijo v trgovino, o obroku v restavraciji pa lahko samo sanjajo, in inflacije podvrste turistov, ki v Splitu vidijo prostor za žuriranje, za kar ga je leta in leta razglašala propaganda. Zaradi tega je postal turistična prestolnica primitivizma in sramote, saj ga preplavljajo izključno gostje, katerih predstava o tem, kaj pomeni imeti se dobro, ne seže dlje od celonočnega nacejanja. Tem so na voljo agresivno oglaševane »alkoholne ture« pod vodstvom za to »šolanih« turističnih delavcev; selijo se iz gostilne v gostilno, v vseh pa se toči alkohol po dogovorjenih znižanih cenah. In ker je središče Splita zaradi tega postalo ena sama velika beznica, tistih nekaj trdoživih preostalih prebivalcev mestnega jedra pol leta živi, kot bi bili zombiji. Nenaspani, besni in nemočni ob tej stihiji »finih« Evropejcev, prepričanih, da so se znašli v živalskem vrtu, ne v mestu tisočletne kulture, ki ščijejo, kjer se jim sprdne, razbijajo vrata renesančnih stavb in spomenikov, se goli opotekajo po ulicah in seveda tulijo. Policija? Inšpektorji? Kazni? Ne, tega ni, kajti to bi bilo v nasprotju s politiko krčevitega boja za vsakega gosta. Kako je sploh mogoče, da neko mesto v celoti ni več last svojih prebivalcev, ampak je prepuščeno turistični drhali, katere kupna moč je takšna, da so se celo ugledne restavracije v mestnem središču »prilagodile« in postale smrdljivi pekarski obrati, kjer sta pica in ocvrti krompirček edina ponudba? Poleg celega grozda ob zidovih Palače postavljenih picerij, prodajaln alkohola in sladoledarn. Kako je mogoče, da se čudežna lepota takšnega mesta onesnaži s tretjerazrednim konfekcijskim turizmom, da vas sosedje prezirajo, ker svojega stanovanja niste spremenili v sredstvo hitrega in obilnega zaslužka? In kje so pravzaprav vsi ti ljudje, katerih stanovanja, v nekaterih stanovanjskih stavbah kar vsa, so preurejena v apartmaje? Brez dvoma daleč od razuzdane množice in mesta, iz katerega je takšen turizem izsesal dušo in bivanjski smisel.

Mogoče je, ker tako hoče državna politika, krajevne oblasti pa ji pri tem držijo vrečo; tako je mesto zaradi množičnosti nevzgojenih mladih turistov, željnih zgolj pijanskih zabav, ostalo brez nekdanjih kakovostnih gostov srednjih let, vzgojenih tako, da po mestnih ulicah, domačih ali tujih, ne hodijo goli, ne bruhajo in ne vreščijo, poleg tega pa spoštujejo domače prebivalstvo. Tudi domači gostje ne prihajajo več, saj jih teden letovanja stane približno toliko kot boljši rabljeni avto. Splitske oblasti že dolgo igrajo na karto takšnega turizma, za katerim ostaja opustošeno, smrdljivo mesto, zato zdaj žanjemo sadove uničujoče strategije – odstranjevanja prebivalcev iz domačega mesta in prepuščanja tega stihiji.

Čeprav ima osrednja oblast že dolgo v predalu zakon o trajnostnem turizmu, na podlagi katerega bi bilo mogoče povečati število hotelov – ti zdaj sestavljajo zgolj deset odstotkov ponudbe – in urediti histerično apartmajizacijo obmorskih mest in otoških krajev, ki vsi, Split pa še posebej, infrastrukturno pokajo po šivih, ker so izpostavljeni množičnemu, nenadzorovanemu turizmu. Gre za zelo preprost ukrep, ki se imenuje davek na dohodek, kot edina kategorija državljanov pa so ga oproščeni lastniki apartmajev. Poleg tega zakon po zgledu zakonodaje v drugih evropskih državah predvideva prepoved oddajanja turističnih apartmajev v stanovanjskih stavbah, če lastnik za to ne pridobi soglasja vseh stanovalcev, torej tistih »neposlušnih«, ki v stanovanju živijo, in razlikuje med oddajanjem prostorov v gospodinjstvu, v navzočnosti lastnika, in apartmaji, katerih lastniki vidijo goste samo takrat, ko od njih poberejo denar in jim dajo ključe.

V glavnem, v državi, v kateri že davno ne splavljajo več ladij – pred kratkim je ugasnilo še tisto malo, kar je ostalo od splitske ladjedelnice –, v kateri se iz tovarniških dimnikov ne kadi in obrtniki propadajo, je turizem rešilna bilka, plačila davka oproščeni lastniki apartmajev, ki jih je malo morje, pa jamstvo socialnega miru. Če se bo Split zaradi tega spremenil v velikansko javno stranišče, komu mar. Redki meščani, ki jih ni zaslepil apartmajski pohlep, so se tako ali tako odpovedali užitku pitja nesramno drage kave na prelepih mestnih trgih. Kot so jo pili pred preobrazbo Splita iz mesta v lazaret.