Čas je za precednico

Vlado Miheljak

8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Dva leva

»Zdi se mu sistemsko nesprejemljivo, da bi bili na treh ključnih položajih v državi – predsednika republike, predsednika vlade in predsednika državnega zbora – trije vodilni ljudje iste stranke. ’To je z vidika načela delitve oblasti vprašljivo. To bi bila moja zavora, če bi se moral opredeliti do kandidature Marte Kos.’«
— Nekdanji predsednik Kučan opozarja na nevarnost prevelike koncentracije moči v eni stranki (N1, 23. 6. 2022)

»Robertu Golobu pa se zdijo Kučanovi pomisleki ’iz trte izviti’. Izpostavil je, da je bil tudi Janez Drnovšek, ki je bil po Golobovi oceni najboljši predsednik države doslej, predsedniški kandidat tedaj največje vladne stranke LDS. ’Škoda, da je te pomisleke izrekel bivši predsednik države, ki je bil, preden je kandidiral za predsednika republike, sicer predsednik zveze komunistov. Sam nekdanjega predsednika Milana Kučana spoštujem, mogoče pa tudi on včasih ustreli kakšnega kozla,’ je dejal Golob.«
— Premier Golob pripisuje Kučanu krivolov (N1, 28. 6. 2022)

Znana je krilatica, da oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno. No, v našem primeru trenutna oblast vsekakor ni absolutna, je pa zaradi taktičnih pregrupacij volilnega telesa zelo prepričljiva. In se v teh kratkih tednih po oblikovanju vlade tudi kvari prepričljivo in predvsem zelo hitro. Sicer ni bilo pričakovati, da bo Golobova vlada oziroma koalicija vozila tako tekoče, kot je prišla na oblast, da bo tako hitro nabrala cel kup rdečih kartonov, pa tudi ne. Če bo nadaljevala, kot je zastavila zadnje dni, se utegne zgoditi, da bo razpad javne in medijske podpore in s tem koalicije prehitel Janševe želje iz najbolj mokrih sanj. Skoraj ne mine dan, da ne bi naredila kakšne neumnosti. Dobro, delno je to stvar Golobove neizkušenosti in nevednosti. A okrog njega je vendarle nekaj starih političnih mačkov, ki bi morali v slogu izkušenega košarkarskega trenerja pravi čas dati znak za timeout. Sploh se zdi, da so na tako rekoč vseh področjih, zlasti pa tam, kjer so gradili svoj pohod na oblast – na kritiki Janševega kadrovskega inženiringa in cunamija – začeli delati fatalne napake. Zato bi se koalicija morala kar najhitreje zapreti v klavzuro in preigrati posledice »neznosne lahkosti vladanja«. Nočem reči, da je vse slabo. Razlike so vendarle očitne. Vidne so bile denimo na državni praznik, ko je bilo glede na Janševo obdobje na Kongresnem trgu in daleč okrog na moč drugače. Nobenih do zob oboroženih robokopov, ki bi se na plus trideset kuhali v plastičnih zaščitnih oklepih, nobenih policijskih psov, konjenikov, maric, vodnih topov ... ni bilo videti. To je razlika, ki ostaja. In šteje. Zdajšnjih oblastnikov se ni treba bati. In njim se ni treba bati javnosti. Za zdaj.

A vemo, kar vemo. Nekaj smo se v prvih tednih obnovljene svobode in Svobode na oblasti vseeno naučili: kritični demokrati morajo imeti kolesa vseskozi napumpana. Ne glede na to, kdo je na oblasti.

Nespamet novih, tokrat »naših« oblastnikov se bo očitno vse do jeseni demonstrirala tudi na predsedniških volitvah. Pravijo, da so zdaj na vrsti ženske. No, samo dejstvo, da lahko predsedniško funkcijo zasede oseba ženskega spola, pač ni dovolj. Potem bi lahko to bila tudi, kot se rada samookvalificira, psihoanalitičarka Nina Krajnik, za katero ne potrebuješ polnih pet minut poslušanja in gledanja, da ugotoviš, da nima v celoti pospravljenega podstrešja. Iz domnevno Badioujevega koncepta singularnosti je naredila ponesrečeno mašilo, s katerim se izmika vsakršnemu opredeljevanju in artikuliranju. Tudi lastne pojave. A lahko, da je Krajnikova, za katero stoji (kot bi rekel Tine Hribar) mefisto slovenske desnice Peter Jambrek, zgolj past za večanje možnosti pravega kandidata desnice za »predsednico republike«. Namreč Anžeta Logarja, ki zdaj blefira zmerno distanco do Janše, ki ga je še včeraj podpiral in mu sledil v vseh spornih točkah. Prodaja se kot človek dialoga, nove politike, mlade generacije, kot tako rekoč izboljšana verzija Pahorja ..., ne pa kot klon samodržca. No, mogoča je sicer še ena špekulativna hipoteza: kaj pa, če ga po spodleteli kandidaturi za župana Ljubljane Janša pošilja v boj zato, da ga kot najbolj neučakanega kandidata za naslednika potroši? Namreč, v zdajšnji konstelaciji in razmerjih moči ne bi smel imeti nobenih resnih možnosti. Če mu seveda ne bo pomagala nasprotna stran. Bebavi Golobov odziv na Kučanov tehtni premislek o nevarnosti prevelike koncentracije moči v eni stranki je že en tak ponesrečeni poskus pomoči svoji kandidatki, ki povečuje ne le možnost Pirc Musarjeve, ampak tudi desnice. Eksotična Nina Krajnik bo težko sploh zbrala dovolj podpisov za vložitev kandidature. Logar pa bo kot kontrast, kot princ desnice stopil na sceno. In mimogrede, Golob se ne zaveda dovolj: Drnovšek je vedno bil zgolj v »ohlapni koaliciji« z LDS (približno tako kot Levica s Šarcem). Recimo, da je bil dober premier, a žal ni bil najboljši predsednik republike. Takrat je že bil, zaradi znanih razlogov, popolnoma v svojem filmu in svetu.

Golob, njegova stranka in koalicija bi se morali ogledovati pri stari LDS in Zaresu, pri Ropu, Golobiču in tovariših, ki so imeli občutek, da so obsojeni na oblast. A so se obnašali oholo kot svoj čas bogati kmetje, ki so šli ob nedeljah, namesto skupaj z družino k sveti maši, neredko v gostilno in so dedovano premoženje zakartali in družine gruntarjev prelevili v bajtarske, še preden jim je župnik po latinsko odpel zaključni: Ite missa est.